Božič je ... rodil se je indigo otrok

Včeraj je bila deklica, stara pet ali šest let, na kolenih na Tomostovju. Kakšen prizor! Lučke vsepovsod, smrad po pleskavicah tudi, ona pa je kot mala Imelda Marcos, med množico ljudi drsala po kolenih. V izbranih roza oblačilih, belih hlačnih nogavicah in ljubkih škorenjcih je poosebljala to, v kar se lahko izrodi družinska božično evforična nakupovalna motnja. Ob tem se je drla kot, da bi jo dajali iz kože, ker ni dobila lizike.

Bilo je nekoč, ko se je moral z neba spustiti angel, pasti komet in se odviti cela procesija kraljev, da so starši posumili, da je otrok nekaj posebnega. Na primer Jezus. Pa še kasneje sta bila Jožef in Marija začudena, ko je modro razpravljal z učenjaki v templju pri dvanajstih letih. Kasneje sta ga - pomislite - vseeno oštela, zakaj se je vendar zadržal predolgo. Danes bi starši takega otroka takoj poslali, da predava na srečanjih TED in spremeni učni sistem države.

Marsikateri starši so trenutno brez očitnih dokazov o nadnaravnih sposobnosti njihovega otroka, v to povsem prepričani. »Ko zaslišim 'moj otrok je indigo', o joj, takrat vem, kje je težava,« mi je povedala osnovnošolska učiteljica iz osrednje Slovenije. Ker je pedagoginja, ki ne zavrača duhovnosti sem bila prepričana, da bo njena razlaga tega fenomena še posebej zanimiva. »Indigo otroci, to v praksi pomeni samo eno - da nimajo delavnih navad in da jim starši dajejo potuho. Nič drugega.«

Opis indigo in tudi kristalnih otrok, deluje kot zmedene sanje staršev, da se rojevajo vedno pametnejši potomci. Vendar njihove značajske lastnosti niso daleč od neprilagojenih članov družin s kompleksom večvrednosti.

Prav to razkriva tudi jesenska premiera britanskega filma The Riot Club, ki spremlja skupino fantov v Oxfordu. Vsi so z bogatih družin, kaj bogatih, najbogatejših in še plemiških za povrhu. Od plenic dalje so jih sprejemale najprestižnejše ustavnove namenjene vzgoji in izobraževanju.

Rezultat? Sadistični in intelektualno izprijeni posamezniki, ki jih družbena elita podpira in jim popušča tudi, ko je to povsem nemoralno. Nič kaj indigo, temveč do konca krvavo.

V kičasto duhovnost, družinsko patologijo ali dedni snobizem zavita potuha mladeži je križ na katerega se sami pribijamo. Da se tega kot družba zavedamo, je pokazala tudi izjemna branost intervjuja v Sobotni prilogi Zakaj nam vladajo razvajeni otroci.

Zato me niti ni začudil dialog v knjigi Pogovori z bogom, kjer avtor Donald Walsch debatira s stvarnikom in ne more mimo vprašanja zakaj obstaja hudič? Bog med drugim omeni: »Hudič, ah to. Tega so si za strašenje otrok izmislili starši, ko so ti postali povsem nemogoči.«

Grožnja s hudičem je opomin, kako skrajna je lahko starševska nemoč pri ustavljanju otrok, ki pred njihovimi očmi drvijo v pogubo. Sklepamo lahko, da zato tradicija otroke načrtno spodbuja k navdušenju nad sivolasimi pojavami kot so Miklavž, Dedek Mraz in Božiček. Z obilno podkupnino! Menda se je iz roda v rod ohranilo spoznanje, da je spoštovanje predhodnjih rodov eden od temeljev družbe.

Ali pa se nam že kmalu obeta Božiček, s shujševalnim napitkom v roki, face-liftingom, svetlorjavimi prameni in debelim nanosim samoporjavitvene kreme, ki bo dal darila samo tistim otrokom, ki ga bodo dovolj močno povlekli za piercing na obrvi.