Božična 
veleposlanica

Najprej sem hotel napisati božično poslanico in jo povezati z dvajsetletnico plebiscita, pa sem si premislil, ker nalogi najbrž ne bi bil kos. Slovenija je že tako prenasičena s poslanicami, da niti jaz ne bi zmogel biti originalnejši od drugih. Še več! Ali ni v resnici največji slovenski problem prav prenasičenost s poslanicami? Vsak govor, vsak članek, vsaka misel je poslanica izgubljenemu narodu, ki je veliko obetal, nazadnje pa zapravil vse priložnosti. Meje med kritikastrstvom in propagando, med intelektualno in moralno paniko in evforijo, med strokovnostjo in diletantizmom, med vulgarnostjo in pobožnostjo – vsem v službi domovine – se brišejo. Slovenska mnenjska in politična produkcija postajata neskončna serija predavanj na temo brezupnega nacionalnega primera. Vsa mnenja so enakovredna in enakopravna in enako pametna. Prišlo je do popolne družbene, intelektualne dehierarhizacije. V bistvu je najbolj originalen – ali celo edini originalen – premier Pahor, ki se kot kakšen Pohorski bataljon v enem telesu optimistično upira rafalom politične, pravne, gospodarske, opozicijske in seveda medijske Osankarice. Nihče več mu ne verjame. In le zakaj bi mu? Toda zakaj potem verjamejo vsem drugim? Ker jim hočejo.

Ljudje ne živimo v vakumu, pa če se še tako distanciramo od javnega in političnega življenja. Toda tudi funkcioniranje države je odvisno od vsakega posameznika, pa čeprav je na prvi pogled ravno obratno. Potegnil bom paralelo med seboj in Slovenijo danes in pred dvajsetimi leti. Potegnite jo tudi vi in poskusite ugotoviti – če ste dovolj stari –, ali in kaj ste naredili narobe. Morda pa ste tudi vi sokrivi, da je Slovenija dandanes v takem stanju, v kakršnem je? Zakaj bi kar naprej krivili poslance, predsednike, direktorje, tajkune, medije, mafijo, policijo, profesorje, zdravnike, sindikate in sodnike? Pomislite. Ste sokrivi? Jaz sem. Malo pa že.

Ali sem si pred dvajsetimi leti želel živeti v samostojni Sloveniji? Zakaj pa ne, če že sprašujete? Skoraj deset let je že minevalo, odkar sem služil v JLA, pa me je včasih še vedno tlačila mora, da so me spet vpoklicali! Tlačila me je mora, da bi še kdaj moral na slovesno otvoritev logističnega centra na obrobju mesta, na kateri bi Stane Dolanc imel govor. Bolj visokoletečih političnih idej ali kaj šele načrtov pa s Slovenijo seveda nisem imel, tako kot jih tudi večina drugih ni imela (s štirimi milijoni pridnih rok ali brez njih). Bolj pomembno se mi danes zdi vprašanje, ali sem pred dvajsetimi leti vedel, kaj v življenju hočem. Ne bi rekel. Pa saj sem vendar vse imel! Sem bil ambiciozen? Videti je že bilo tako. Bil sem mlad, lep, pameten, uspešen, vendar tega nisem znal ceniti. To se mi je zdelo malodane samoumevno. Pravzaprav sem te prednosti izkoriščal za povsem trivialne, da ne rečem hedonistične cilje. Sem hotel imeti družino? Nisem bil proti, za pa tudi ne. Čas bi prinesel svoje – in tudi je. Imel sem leto dni staro hčer, vendar pa tega nisem vedel. Lahko bi mi bilo jasno vsaj to, da ima moj oče pred seboj še tri tedne življenja, pa niti tega nisem hotel verjeti. Le zakaj bi kdaj kdo umrl, sploh pa naši bližnji, ki so tukaj že od nekdaj? Bi imel dobro službo? Seveda, zakaj vprašate, ali mar obstajajo tudi slabe? Ravno sem bil v tranziciji med eno dobro in eno še boljšo. Denarja sem imel ravno toliko, da se mi ni ljubilo v nizki preži čakati na izbruh kapitalizma in okoristiti z lastninjenjem. Ah, kaj se sprenevedam!? Saj nisem vedel, prisežem, da mnogi, premnogi v nizki preži čakajo, da se začne pojedina. Nisem ostal lačen – toda čez nekaj let sem se nekega dne zbudil in ugotovil, da denar nima več zveze s tem, kaj delaš in koliko ustvariš. Ampak takrat je že bilo prepozno.

Slovo od mladosti ni to, da človek spozna, da svet ni pravičen in da se je v njem pač treba znajti na pošten način. Slovo od mladosti je spoznanje, da je življenje le redko serija vnaprej premišljenih, načrtovanih dogodkov, temveč vrt s potmi, ki se naključno cepijo. Hočemo eno in to tudi storimo, dosežemo, toda po nekaj korakih se nam zgodi drugo.

Pred dvajsetimi leti je bila Slovenija v takem političnem položaju, da je navidez lahko izbirala – ali bo vztrajala v ancien režimu znotraj Jugoslavije ali ne –, v resnici pa je bila postavljena s hrbtom pred zid brez izbire. Plebiscit je uspel zato, ker je bila samostojnost edina možnost. Načeloma smo glasovali za to, da bi imeli pravno, demokratično pokritje za odcepitev, predvsem pa za to, da si dvignemo moralo. A to je bilo prvič in zadnjič v dvajsetih letih, da smo naredili res nekaj velikega in pomembnega za to, da si dvignemo moralo. V zadnjih dvajsetih letih smo si dvigovali moralo samo še umetno, z metanjem zlatega prahu v oči, ker je ob slovesnih in izjemnih – čeprav ne prelomnih – prilikah pač prav in lepo biti optimističen.

Gradili smo steklene palače, lepe mostove in kratke avtoceste, ustanavljali univerze in fakultete, prestrukturirali podjetja, dosegali zavidljive športne rezultate, se včlanjevali v mednarodne organizacije, menjavali valute, odlikovali zaslužne, obračali in služili denar – in se pri tem nosili, kot da smo najboljši na svetu. Nikoli nam ni bilo dovolj veselja in ponosa. Vsakega dosežka in vsake pridobitve smo se hoteli veseliti tako kot nekoč v socializmu novega logističnega centra na obrobju mesta. Iz starih časov smo podedovali to infantilno, nereflektirano, evforično, kratkovidno dojemanje razvoja, napredka in dosežkov, ki so bolj sami sebi namen, bolj priložnost za politične fototermine – češ da se le nekaj dela – kot pa resnično povečevanje blaginje, kot resnično snovno in duhovno bogatenje. V dvajsetih letih smo dosegli marsikaj vrednega in pomembnega, toda večina tega zbledi ob misli, kaj vse bi lahko dosegli drugega, boljšega, namesto tega, pa nismo – ker nismo znali, mogli ali imeli.

Še hujše kot to, da smo tako hitro zadovoljni z doseženim, pa je dojemanje napak kot nepopravljivih katastrof in moralnega propada. Diskrepanca med realnimi dosežki in fiktivno samopodobo, ki smo si jo ustvarili, se je sprevrgla v jezo in razočaranje, kot da bi nam lagal kdo drug, ne pa mi sami sebi.

Dvajset let pozneje lahko rečem, da sem v življenju najbolje prišel skozi takrat, kadar sem opuščal velike, načelne ideje in se namesto tega raje trudil pri navidez nebistvenih, majhnih, praktičnih stvareh. Predvsem pa sem se naučil, da iz življenja nima smisla delati drame ali kaj šele cirkusa. Nismo namreč avtorji, smo le nastopajoči. V tem je ta paralela med državo in posameznikom. Dvajset let je premalo, da bi se poslovili od državljanske mladosti in dojeli, da država pri vsej pomembnosti za življenje vsakega posameznika ni drama – še najmanj pa iz deziluzije porojena abstrakcija z moralnimi vsebinami in nauki. Moralne vsebine in nauki so samo naša dejanja.