Brez strahu, banke bodo ostale naše

Banka v državni lasti je nekaj takega kot službeni avto − z njim si pač lahko privoščimo več tveganj in tudi divjo vožnjo s 150 kilometri na uro po luknjah. O porabi goriva in drugi stroških pri njih seveda sploh ne razmišljamo, saj polnjenja rezervoarja ne plačamo iz svojega žepa, prav tako ne registracije in zavarovanja − in tudi škode ob morebitnem trčenju ne ...

Ta parafrazirana in dopolnjena misel aktualnega guvernerja slovenske centralne banke ima kar nekaj soli. Voditi državno banko je pač precej lažje kot pa zasebno z budnimi in zahtevnimi lastniki. Navsezadnje resnična anekdota pravi, da je bil tudi ob famoznih bančnih stresnih testih med vsemi slovenskimi bančnimi šefi daleč najbolj zaskrbljen direktor največje zasebne banke, sicer podružnice znane mednarodne skupine − naši državni bankirji, ki jih je nato s skoraj štirimi milijardami evrov reševala država (beri: mi, davkoplačevalci) pa so bili ob testiranjih precej bolj mirni. Jasno: računali so, da jih bo rešilni denar iz proračuna pričakal v vsakem primeru. In so to tudi dočakali.

S tem seveda ne mislim, da so državne banke vedno slabše upravljane in manj previdne od zasebni, a na dolgi rok je pač praviloma tako, tudi v Nemčiji, kjer jih boli glava zaradi izgub deželnih bank.

V letih debelih krav so itak vse banke lahko dobre in poslujejo z dobičkom. Razlika se pokaže kasneje, v krizi in recesiji, ko se plima konjunkture umakne in pridejo na svetlo posledice preteklih slabih odločitev. In v slovenskem primeru se je izkazalo, da so bile paradržavne banke NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje itd. nadpovprečno velikodušen in nepreviden finančni servis. Slaba posojila tajkunom, posvetnim in cerkvenim finančnim holdingom, krediti za motne posle doma in na Balkanu so nastajala tudi v zasebnih bankah, a v precej manjši meri in predvsem ne na račun davkoplačevalcev. In rezultat: v devetih letih, od leta 2005 do 2013, so banke v posredni in neposredni državni lasti ustvarile 3,2 milijarde evrov izgube, banke v tuji lasti pa 220 milijonov evrov dobička. Kdo je to izgubo pokril in nadoknadil izgubljeni bančni kapital, se ve: vsi mi.

Kar četrtino od vrtoglavih 30 milijard evrov javnega dolga lahko pripišemo dozdajšnjim državnim dokapitalizacijam državnih bank. Zagotovila, da nove proračunske injekcije v banke ne bodo več potrebne še zdaleč nimamo, prav nasprotno: v državnih bankah je še vedno dobra petina slabih posojil, ki se še povečujejo. Pred bankami in to vsemi, ne le državnimi, tudi nasploh ni prav svetle prihodnosti: dobičke jim bo sklestile rekordno nizke obrestne mere in visoki stroški nadzora, časi mastnih zaslužkov izpred desetih let se zanesljivo ne bodo več ponovili. Na obzorju pa je še nova bančno-javnofinančna grožnja: če bo obveljala ideja bruseljske birokracije, se bo naš javni dolg zaradi državnega lastništva banke SID kmalu in kar čez noč rekordno povečal z 80 na 90 odstotkov BDP.

Slovenska država ima zdaj v lasti dve tretjini slovenskega bančništva in jasno je, da bi za blagor, bolje rečeno, za finančno preživetje davkoplačevalcev, morali vsaj nekaj bank (NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje itd.) kmalu privatizirati in odprodati boljšim zasebnim lastnikom − pa naj jih potem oni bolj skrbno upravljajo in dokapitalizirajo iz svojih, ne pa iz naših žepov. Ob tako neoliberalnem predlogu bodo ljubitelji državne lastnine in nasprotniki privatizacij verjetno skočili v zrak, a jih lahko takoj potolažimo: za naše državne banke, take kot so zdaj, ni ta čas nobenega zanimanja med resnimi zasebnimi investitorji. Banke bodo ostale naše, s finančnimi luknjami in dolgovi vred.