Brodet s škarpeno: Kramar – piranski župan!

V ponedeljek zjutraj zazvoni telefon. Na drugi strani žice nevsakdanje obupan, fatalističen in prepričujoče ukazovalni glas hkrati: »Tukaj Tapata z najvišjega odseka Tegapatega. Ste to vi, g. B. Š. (Brodet s Škarpeno)?« Sem. Kaj bo lepega? »Malo prej ste dobili moj mejl.« In? »Dobili ste ga pomotoma. Obljubite mi, da ga sploh ne boste odprli!« Kaj? »Obljubite mi, da ste tako pošteni in mejl ta hip zbrišete. Za vedno. Prosim, ne odpirajte. Obljubite!« Kaj za vraga je zdaj to tako hudega? Smo napovedali vojno ZDA, Kitajski ali Rusiji? »Ne sprašujte. Nekaj podobno hudega. Vi samo zbrišite. Kosilo sem vam dolžna. Tega ne sme nihče odpreti, nikakor, nikoli.«

Take 'mamo v tem krasnem novem svetu informacijske tehnologije. Ležiš doma na kavču in ti sama od sebe prileti strogo zaupna informacija, težja kot najstrožje varovani načrt napada slovenske Kokoši na strica Sama. To je še bolj butasto kot zgodba o hrvaških špijunčkih, ki so prilepili naše arbitre in agente. Napačen knof in zaupna pošta ne odleti Francoski zvezi, ampak v vohljunsko centralo agenture Brodeta. Ni čudno, da potem kreature informacijske dobe skačejo v reko.

Škarpena se je prvič v življenju počutila nekdo. Nekdo, ki velja vsaj toliko kot James. James Bond! Evo, od nje je odvisno, ali se bo zdaj vse to uresničilo ali vse to propadlo. Kakšen občutek. Naj traja!, bo rekel Rudi v Cankarju prihodnji teden. Moralno-etične dileme so potem skoraj ugonobile Brodetovo centralo. Ampak, vprašajte se: kaj bi vi storili? Bi poslušali prošnjo, bi sprejeli podkupnino v obliki kosila, bi uničili dokaze? Ali bi vso stvar preučili in se prepričali, ali morda ne deluje nekdo proti vaši domovini? Bi reševali domovino ali pošiljatelja? Bi se počutili junaka, ker bi zbrisali mejl, ne da bi ga odprli? Ali bi se počutili bolje, če bi ga prebrali in ga zbrisali potem? Kaj pa, če bi vas potem, ko bi zvedeli za skrivnost, mučili in izsilili priznanje? Ob vseh teh dilemah se je naši centrali sesul informacijski sistem.

Ko so v Piranu zvedeli, da bo Bohinj računal dva evra za vsak kanu, ki bo zaveslal po jezeru, so zavriskali od veselja in že ustanovili civilno iniciativo: »Kramarja za piranskega župana!« Vedeli so, da leži občina ob rudniku zlata, samo rudarjev nimajo pravih. »V Piranu bomo računali ne samo veslačem, jahtam, ribiškim čolnom in jadrnicam, ampak tudi smučarjem na vodi (dvojno zaradi hitrosti), surfom, kajtom, sandolinom, pedalinom, supom, plavalcem z rešilnimi pasovi, rokavčki, plavutmi, tistim s kapami, z ušesnimi zamaški, ščipalkami za nos, z očali, maskami, potapljačem z utežmi, z jeklenkami in brez, namakačem trnkov, plavalcem, namazanimi z niveo, soleo, ladejo ...« Statistika pravi, da je samo 10. julija lani šlo na tak način v ali na morje 32.000 oseb. Samo piranski občini bi s takšno vstopnino na (pozor – preimenovanje) piransko jezero kapnilo 64.000 evrov na dan, 6 milijončkov na poletje. Župan bi se lahko vozil z bemflom. Pa še morju prijazna taksa bi to bila. Bohinjci, kaj bi mi brez vas!

boris.suligoj@delo.si