Brodet s škarpeno: Si na morju? Plavaj!

Brodetovi agenti so že pol leta v depresiji, ker nihče ne vpraša po zdravju prvega ministra. Zaradi Bele krajine in Kolpe, če že ne zaradi vseh drugih uničenih slovenskih rek od Mure do Dragonje. Prvi minister je dobro preračunal slovensko dušo: en mesec bodo piskali in kvakali, potem bodo umolknili, ravno prav nažiletirano pečeni. Evo, zaradi takšne logike živijo ob najlepših slovenskih rekah še naprej kot v Švicu, pardon AuŠvicu! (On pravi, da v Švicu, mi, da v AuŠvicu.) Če se narod upre, je pa banda samoupravljalska, komunistična. Samo poglejte, kakšne ražnjiče delajo iz luških delavcev!

Poulični turistični eksperti pljuvajo letošnjo turistično sezono po dolgem in počez: da natakarji strežejo prepočasi in računajo prehitro, da so koši za smeti prepolni, da morski ježki spet pikajo uboge turiste ... Ampak eno je gotovo: turisti se bodo težko pritoževali, da se jim ni nič dogajalo. Prejšnje dni so v Piranu godli celo I Solisti Veneti. In to brezplačno.

Morda je prav to narobe. Če bi za takšne mojstre zahtevali zasoljeno vstopnino – vsaj kakih 40 evrov –, bi se trlo jare gospode in ljudje bi še danes govorili, kakšen gosposki večer je bil v Piranu. Umetniški vodja Claudio Scimone, mož pri 82-ih, je dirigiral največjim svetovnim filharmoničnim orkestrom, ansambel je nastopil že kakih 6000-krat na vseh petih celinah in komaj nosi vsa priznanja. Fantje so malce migali s prsti in ven se je cedil en nebeški zvok. Pozabite na pse, ki so lajali po trgu, na otroke, ki so se žogali, na množico, ki je v ozadju trga čebelje brenčala in ploskala ravno takrat, ko se ne ploska ... Ampak pravih mojstrov takšne malenkosti ne vržejo iz takta. Oni so odigrali Tartinija po dolgem in počez in se Maestrovemu spomeniku na koncu, kot se spodobi, ganljivo priklonili.

Če bi torej Piran znal prodati svoje lepote in takšne nastope, bi mu vsi zavidali. V Pulju si privoščijo Joséja Carrerasa, v Veroni že danes prodajajo karte za Placida Dominga za prihodnje leto. Scimone je nastopal z obema. Če bi piranske kulturne učiteljice naredile selekcijo in namesto 149 vaških veselic za isti denar naredile 10 kosmatih, ampak zlatih, bi Piran imel za isti denar veliko več muzike.

Jeseni bo moral župan Peter poklicati marsikoga na zaslišanje. Ne samo zaradi neuglašenega poletnega tingl-tangla. Ali zaradi pomanjkanja urejenih kolesarskih poti, denimo. Predvsem bo moral zaslišati samega sebe: kdaj bo uredil Valeto tako, da bodo turisti padli v nezavest od lepote, ki se razgrne prišleku nad pristaniščem rož. Zdaj je tam en navaden škifo (gnus). Kdaj bodo parkirišča, kdaj cesta v Pacug in Fieso ... Delo piranskega župana je sizifovo neskončno. V tem mandatu je res z največjo lahkoto prehitel nekoč uspešnega in razvpitega koprskega šefa kozjega mesta. Toda – več naredi, več nalog ostaja neizpolnjenih. A kdo mu je kriv! Saj bi lahko ostal zdravnik in bil daleč od županskega blišča in slave, pa tudi daleč od mlinov kritične javnosti. Star istrski pregovor pravi: Si želel bicikel? Potem pritiskaj! Si na morju? Plavaj!