Časopis za počen groš

Ali si Tanja Lesničar Pučko žaga vejo, na kateri sedi? Ali pa samo grize roko, ki jo hrani?

Objavljeno
10. februar 2012 15.07
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

To sem se spraševal ob branju Dnevnikove kolumnistke, ki se je kritično izrazila o plačljivosti novinarskih vsebin na internetu. Ampak danes se raje ne bom kregal.

Uprave in drugi, ki se s tem ukvarjamo na meji med novinarstvom in trženjem, moramo poleg uporabnikov in njihove kupne moči, njihovih spremenjenih bralnih, informacijskih, življenjskih navad, pa nezadržnih, ne vedno predvidljivih in do neke mere kaotičnih sprememb v informacijskem okolju, da tehnične in potrošniške kulture na ciljnem trgu niti ne omenjam, upoštevati še dobro ali slabo voljo novinarjev, ki se s tem utegnejo strinjati ali še raje ne.

Tanja Lesničar Pučko v imenu višjih novinarskih ciljev zagovarja brezplačne digitalne vsebine in predlaga, da bi časopise na internetu lahko prodajali kvečjemu za »simboličen« evro na mesec in s tem zagotovili prost dostop do kvalitetnih in za državljane pomembnih informacij, brez katerih jim živeti ni.

Punca ima srečo, da je kolumnistka in da ji ni treba imeti niti najbolj laično osnovnih pojmov o ekonomiji. Me prav zanima, ali bi kot trgovka prodajala za počen groš izdelke, ki jih visoko ceni!

TLP je od nekod potegnila »prepričanje […], da mora s tiskom vred umreti tudi novinarstvo«. Takole nadaljuje: »Zanimiv defetizem: zberejo se novinarji, predstavniki četrte veje oblasti, in si napovejo svojo lastno smrt, samouresničujočo se prerokbo. Doslej so nam to govorili drugi, z ne vedno častnimi motivi. Zdaj smo to začeli verjeti tudi sami?«

Res je sicer, da sem bil na tisti okrogli mizi malo bolj na odru kot kolegica, vendar ne vem, o čem pravzaprav govori. Razen enega poklicnega provokatorja — pa še zanj nisem prepričan — ni tam nihče govoril o koncu novinarstva. Še več: prepričan sem, da večina prisotnih ni mislila, da je konec novinarstva neizogiben, in da so tudi pripravljeni storiti vse, kar morejo, da do tega ne bo prišlo.

Novinarstva ni treba izumljati na novo, temveč samo družbeno in ekonomsko repozicionirati, da bo v novih okoliščinah bolje funkcioniralo. Spremembe, ki smo jim bili priča zadnjih deset, petnajst, dvajset let, so dejansko načele ekonomsko in profesionalno substanco novinarstva, kakršnega smo poznali in še poznamo. A situacija je kritična tudi zato, ker nismo pravočasno reagirali in marsikdaj še danes zapiramo oči pred tem. (No, za informacijsko in ekonomsko krizo v medijih nismo krivi le novinarji, da ne bo pomote. Je pa res, da je to najtežje dopovedati prav novinarjem.)

Toda če nekateri vendarle razumemo, za kaj v resnici gre, je to že dovolj, da ne bomo sedeli križem rok. In točno to delamo, ko poskušamo doseči, da bi ljudje za naše delo plačali tudi na internetu — Tanja pa joka o namišljenih množicah prikrajšanih, ki se bodo na obzorju družbene onezaveščenosti obrisali pod nosom za naše umotvore, ker ne morejo plačati!

Novinarstvo obstaja dvesto let, pa njegovi izdelki niso bili nikoli brezplačni. Nikoli. In tudi danes niso. Kdor je hotel brati časopise in revije, je od nekdaj moral plačati. Komercialne televizijske in radijske postaje so za gledalce in poslušalce še danes zastonj, toda namesto njih jih vzdržujejo oglaševalci. Če ne bi bilo oglasov, bi bil tudi tisk za bralca dražji. Javne RTV servise pavšalno financirajo davkoplačevalci. Različne specifične vsebine, ki po kulturnopolitičnih kánonih veljajo za pomembne, a so nepopularne, še danes subvencionirajo iz javnih sredstev.

In to še ni vse. Spodbijam trditev, da so (bili) časopisi na internetu v tem nesrečnem časovnem oklepaju od druge polovice devetdesetih pa do danes brezplačni. Ni res! Navidez že, za uporabnike, toda svoje digitalne izdaje subvencionirajo založniki sami s prihodki od prodaje tiskane naklade in oglasnega prostora. Teh prihodkov pa je seveda že zdavnaj premalo in še se krčijo.

Lesničar Pučkova tudi pravi, da projekt Piano pošilja »sporno sporočilo«, ki da je »v nasprotju z demokratičnim poslanstvom medijev«: češ, »osnovne, neekskluzivne informacije in lahkotni žanri so namenjeni vsem, medtem ko so analitični članki, komentarji, intervjuji, skratka tisto, kar nam osvetljuje, sopostavlja in umešča zapletenost stvari in sveta, namenjeni tistim z denarjem«.

Prvič, povsem zgrešeno je trditi, da so brezplačne informacije »namenjene vsem«. Vsaka informacija je neglede na ceno namenjena tistim, ki jih zanima. Gorje mediju, ki je bran samo zato, ker je brezplačen! In gorje bralcem, ki ga berejo samo zato, ker je brezplačen!

Drugič pa še zdaleč ni res, da bi bile vsebine, ki ostajajo brezplačne, za državljane nepomembne. Osnovna, neekskluzivna informacija ni nepomembna informacija in lahko prav dobro služi kot medijski futer tudi ozaveščenemu državljanu (karkoli že to pomeni). TLP ne vidi, da je s stališča Dnevnika edina razlika med takšno informacijo in njeno kolumno v tem, da je prva brez eksplicitne monetizacijske vrednosti, saj jo bralec lahko pobere kjerkoli.

In tretjič, na živce mi gre pokroviteljska drža slovenskih novinarjev, ki si domišljajo, da bo svet propadel brez njihovih komentarjev in kolumen.

Naj preciziram: mnenja so vsebinsko potreben in profesionalno legitimen, pa tudi dobro unovčljiv del digitalne medijske ponudbe, tako kot so že zelo dolgo v tisku — nedvomno pa tudi pomembno vplivajo na civilno držo državljanov ali če hočete na stanje duha.

Toda trditi, da bi mnenja, analize, razkritja, intervjuje, raziskovalne članke, reportaže in vse drugo, kar je v medijih nadpovprečno pametnega in originalnega in kar je rezultat dela kvalificiranih, odgovornih profesionalcev z imeni in priimki, morali brati vsi, ker je to dobro za njih, je popolnoma zgrešeno — da ne rečem naduto.

Najinih kolumen ne morejo konzumirati vsi, Tanja. Pa ne mislim, da zato, ker ne bi bili dovolj pametni, razgledani in vedoželjni. Na jezikovnem nivoju sam namenoma pišem tako, da lahko moj tekst vsakdo prebere in razume; ne trudim pa se posebej, da bi téma vsakogar zanimala. Tu nisem nemočen, a tega nočem. Najinih misli mnogi ne rabijo in tudi nočejo brati. In le zakaj bi jih, če jim ne paše? Vesel sem, če imam veliko bralcev, toda strah bi me postalo, če bi me brali vsi. V tem primeru bi bilo najbrž nekaj narobe tako z mano kot z mojimi bralci.

In kdo sva sploh midva s Tanjo Lesničar, da bi svoje nebralce cukala za rokav — kot je sama to storila v inkriminirani kolumni — in jim patronizirajoče dopovedovala, da morajo pod nujno brati najine tekste, če nočejo biti v svoji sveti preproščini prepuščeni na milost in nemilost arogantnim politikom in postati žrtve družbenih pomot in prevar? In kdo so ducati najinih kolegov, ki tudi dajejo od sebe dobre tekste (in fotografije in drugo), pa če so še tako kompetentni avtorji in če njihovi izdelki še tako odpirajo oči posameznikom, državljanom?

Bom še bolj ostro povedal. Če bi si vsi ti, ki znajo pisati — s TLP na čelu —, ne delali utvar, da opravljajo ne vem kakšno družbeno poslanstvo, bi bilo to veliko bolje za civilno držo državljanov in stanje duha. Če bi se najini kolegi namesto tega zavedali, da opravljajo samo preprost poklic, ki pa ni čisto brezvezen in negratifikanten, bi na ta način veliko bolje delali »tisto, kar nam osvetljuje, sopostavlja in umešča zapletenost stvari in sveta«, kot temu patetično pravi TLP.

Še. Pokroviteljski novinarji so težili do te mere, da so ljudje s pomočjo interneta vzeli stvari v svoje roke. Družbeno poslanstvo, kakršnega so zase spromovirali mediji, se je preselilo na socialna omrežja in se izrodilo v neznosno lahkost komentiranja. Medije v tem smislu direktno obtožujem, da so sokrivi za to mnenjsko histerijo, ki se iz virtualne realnosti dandanes že vrača nikamor drugam kot na ulice. Hudiča pa pol so zakuhali.

Zato upam — pa ne samo zaradi ekonomskega preživetja (medijskih hiš) —, da bodo plačljive vsebine prinesle nazaj to prezirano ali pozabljeno bariero, ki anonimne prostovoljce namišljenega družbenega poslanstva ločuje od plačanih profesionalcev. Tu pač ne gre samo za ekonomiko medijev, temveč za osnovni ustroj družbe.

Ljudje, ki me ne berejo, morda ne ločijo med mano in svojim najljubšim iks-ipsilonom. Oprostite izrazu, ampak cena kolumne je plačilni zid, ki bralskim telebanom naredi razliko. Zato bom pa še tem bolj srečen, če jo bo kdo pripravljen plačati.

• • • • •

Posebni glasbeni dodatek:

Roses are red

Violets are blue

I am what I'm paid for

And so are you