Če bi bil Dončić nogometaš ...

Eduardo Brozovič 
o siromašenju evropske košarke
Objavljeno
14. maj 2018 09.00
Posodobljeno
14. maj 2018 09.46
Ko se bo Luka Dončić odprvail v ligo NBA, bo za seboj pustil veliko vrzel.
Kot na znameniti ribji tržnici v Tokiu, na kateri so pred petimi leti prodali 222-kilogramsko tuno za rekordnih 1,5 milijona evrov (primerjava z nekdanjimi prodajalnami sužnjev bi bila premočna), se že dolgo počutijo pozorni obiskovalci največjih košarkarskih prireditev po vsem svetu. Ob igrišču namreč kar mrgoli oglednikov iz lige NBA, ki s pogledi ne secirajo le igralnih veščin možnih kandidatov za selitev v ZDA, ampak proučujejo njihovo telesno zgradbo od mišic do zobovja, pozanimajo se tudi za njihov značaj in duševno zdravje. Vse, da bi dobili ustrezen »kos mesa«, ki bi lahko za nekaj milijonov na sezono zabaval Američane. Opis »skavtov« je sicer poenostavljen ter za koga morda krivičen in žaljiv, vendar ne spreminja bistva njihovega poslanstva, ki ima za posledico osiromašenje košarke na vseh drugih celinah.

Nič drugače ne bo niti ta konec tedna na finalnem turnirju evrolige, čeprav strokovnjaki že vsaj dve leti vedo, kdo je »kapitalna tuna«. O Luki Dončiću vemo vse, sprašujemo se lahko le, kje so meje njegovega izjemnega talenta. Jasno je, da bi lahko v prvih štirih ameriških sezonah zaslužil 27,6 milijona evrov (bruto), če bo št. 1 nabora NBA, po koncu uvajalnega obdobja za novince, pa bi lahko v hipu presegel mejo 14 milijonov evrov, kolikor zdaj znaša slovenski rekord Gorana Dragića. Če upoštevamo, da je božji dar iz Ljubljane star šele 19 let in da pri Realu zasluži nekaj več kot milijon evrov, govorimo torej o sanjskem finančnem napredku.

Globoko pa se lahko zamislimo ob nesorazmerjih med plačami igralcev in odškodninami za klube, ki so jih vzgojili. Po zdajšnjih pravilih lahko moštva iz lige NBA odštejejo za okrepitev le do 550.000 evrov nadomestila, sicer jim znesek upoštevajo (in obdavčijo) pri plačilnem limitu za plače košarkarjev. Zato morajo razliko do zneska, ki bi vsaj minimalno zadovoljil evropske zasedbe, pokriti igralci sami. V Madridu naj bi resda znižali pričakovanja na dva milijona evrov, a četudi bi ostali pri prvotnih petih milijonih, bi imel Dončić zadostno kritje za sporazumno prekinitev pogodbenih obveznosti. Toda če številke primerjamo z nogometnimi, se lahko le zakrohotamo. Stephen Curry z letno klubsko plačo pri Golden Statu pospravi približno toliko denarja kot Cristiano Ronaldo pri Realu, višina odškodnin v obeh športih pa se razlikuje v svetlobnih letih. Pa čeprav 222 milijonov evrov, kolikor je PSG odštel Barceloni za Neymarja, vzamemo kot patološko pretiravanje.

Na posledice ropanja evropske košarkarske scene ob odobravanju naivnih je že pred 20 leti začel opozarjati Bogdan Tanjević, a ga ni nihče vzel resno. Tudi zato, ker so odškodnine med evropskimi klubi skoraj izumrle in jim v boju za preživetje pride prav tudi pest drobiža; tako kot bi Olimpiji za Jusufa Sanona. Toda prišel bo dan, ko bomo razumeli, zakaj so na tej strani Atlantika ostale zgolj majhne ribice in zakaj kolonije lige NBA nudijo vse manj spektaklov.