Če padem, me počakajte
V svetu, kjer je svoboda govora preglasila spodobnost in porazila strah ljudi, da bi z izgovorjeno nespodobnostjo ali surovostjo do sočloveka izpadli neumni, je vprašanje, zakaj počakati otroka, ki pade, nekaj normalnega.
Odpri galerijo
Foto Jure Eržen
Zimske počitnice so za nami. Otroci so nad tem veliko manj navdušeni kot zaposleni starši, ki smo se za en teden prelevili v akrobate, mojstre žongliranja s svojim časom ter časom in lokacijami starih staršev, da bi bili otroci čim manj osamljeni in prikovani za zaslone elektronskih naprav. Če skušam uganiti, kdo si najbolj, morda še bolj kot starši, oddahe ob koncu zimskih počitnic, pa se mi pred očmi naslika podoba smučarskega učitelja.
En dan v pravkar končanem počitniškem tednu sem z otrokom preživel na enem od slovenskih smučišč. Parkirišče, polno avtobusov. Smučišče, polno malih kamikaz na smučkah, ob vojski malih tečajnikov pa desetina vaditeljev, ki se po najboljših močeh trudijo vzdrževati red in disciplino v svojih skupinah, da bi otroke čim bolje in predvsem čim bolj varno naučili smučati. V za smučanje nekoliko pretoplem dnevu bi učitelji, ki so ob vsej preostali skrbi nenehno bedeli nad ne dovolj zapetimi čeladami, izgubljenimi rokavicami, palicami in drugimi kosi opreme, lahko svoje delo opravljali tudi v kratkih rokavih.
Zaradi previsokih temperatur je naneslo, da je vojska malih tečajnikov končala smučanje ravno takrat, kot sva se domov odpravljala tudi midva. Ko sem pospravljal opremo v avtomobil, sem svoji mladi delovni sili zaupal, da se je sprehodila do blagajne in v zameno za kavcijo vrnila plastične vozovnice. »Halo?! Kam greš ti? Vrni se! Me slišiš? V čigavi skupini si?! Vrni se!« Vpitje enega od vaditeljev po megafonu sem ignoriral in ignorirala ga je tudi moja hčerka, ko se je z blagajne sama vračala čez parkirišče z avtobusi proti najinemu avtomobilu.
Za mojega otroka je v tistem hipu bolj skrbel meni neznani učitelj smučanja, kot sem skrbel sam. Niti po koncu smučanja se za vaditelje delo ne konča, dokler skupine izmučenih otrok ne prepustijo staršem. Tako prislužene plače tem ljudem ni mogoče zavidati.
Morda se me je prav zaradi tega toliko bolj dotaknilo elektronsko sporočilo, ki mi ga je poslala prijateljica. Sporočilo, v katerem smučarski učitelj po končanem dnevu tečaja staršem odgovarja na najpogosteje zastavljena vprašanja. Med osmimi bolj ali manj zdravorazumskimi vprašanji je bilo na četrtem mestu vprašanje: »Zakaj skupina čaka otroka, ki je padel?« To vprašanje je učitelj od staršev svojih tečajnikov gotovo slišal več kot enkrat, da se mu je zdelo vredno nanj odgovarjati. In nanj je odgovoril z veliko mero dostojnosti in predvsem potrpežljivosti s pojasnilom, da se skupina mora držati skupaj, če pa kdo pade, ga počakajo na prvem možnem in varnem mestu.
Kaj je narobe z družbo, v kateri se staršem sploh porodi tovrstno vprašanje? Smo mar odpor do solidarnosti prignali do takšnega absurda? Od kod se je pojavil ta odpor? Je to res zgolj ena od številnih »pridobitev« tranzicijske ere, ki jo brezsrčna tekmovalnost s svetlobno hitrostjo poganja proti dnu vsega človeškega? Predvsem pa, kakšne ljudi lahko pričakujemo, da bodo s svojim skrajno egoističnim pogledom na svet vzgojili takšni starši?
Tudi ti otroci bodo nekoč odrasli. Težko si je predstavljati, da v tako »stimulativnem in kompetitivnem« okolju ne bi daleč pririnili. Današnji otroci staršev, ki ne razumejo, zakaj čakati tistega, ki pade, bodo jutri direktorji, politiki in vladarji. In tudi, če se jim to ne bo posrečilo, če ne bodo daleč in visoko pririnili, bodo otroci staršev, ki ne marajo čakanja padlih otrok, zelo težko razumeli, zakaj morajo s komerkoli karkoli svojega deliti. Kako bo tak človek razumel, da mora velik kos svoje plače vsak mesec dati v skupno vrečo, iz katere se plačujejo pokojnine vse večjemu številu upokojenih?
Otrok tistega, ki ne razume, zakaj čakati padlega otroka, bo po mojem mnenju težko razumel, zakaj mora plačevati za nekoga, ki ne dela več. Težko bo razumel, zakaj mora on tako zdrav in čil plačevati zdravstveno zavarovanje enako ali morda zaradi svojih višjih dohodkov celo več kot nekdo, ki je bolan. Tak človek bo težko razumel, zakaj mora plačevati za policijo in vojsko, saj ta konec sveta vendar sodi med najbolj varne in najbolj miroljubne kotičke v vesolju.
Človeku, ki ne razume, zakaj na smučišču počakati padlega otroka, bo tako rekoč nemogoče pojasniti, kako in zakaj ga njegovo bogato življenje, najnovejši dizel v garaži in redna potovanja z letali potihem naredijo dolžnika do tistih, ki z drugega konca sveta bežijo pred vojno, kriminalom, sušami, poplavami, revščino in lakoto.
V svetu, kjer je svoboda govora preglasila spodobnost in na celi črti porazila strah ljudi, da bi z izgovorjeno nespodobnostjo ali surovostjo do sočloveka izpadli neumni in posmeha vredni, je četrto vprašanje iz prej omenjenega sporočila smučarskega učitelja nekaj najbolj normalnega. V takšnem svetu vprašanje, zakaj mora skupina otrok počakati padlega otroka, sploh ni eksces. V takšnem svetu na volitvah zmagujejo ljudje, ki menijo, da na eni strani črte na zemljevidu živijo ljudje, ki štejejo več od tistih na drugi strani te črte. V takšnem svetu zmagujejo ljudje, ki se ne sramujejo svojega rasizma, nacionalizma, šovinizma. Vsi drugi smo poraženci.
Kot vsaka vojna je tudi vojna za spodobnejši in prijaznejši svet, v katerem močnejši spoštuje šibkejšega in mu pomaga, sestavljena iz vrste večjih ali manjših bitk. Morda še ni vse izgubljeno. To, da egoističnega odraslega človeka ne moremo kar čez noč prevzgojiti v strpno gorsko rožico, je jasno. Jalovo je tudi upanje, da bo tak človek pripravljen svoje dvorišče odstopiti priseljencu iz od boga pozabljene države, za katero je morda dvakrat slišal po televiziji.
Obstaja pa upanje, da nekdo, ki sebe postavi vedno v prvo vrsto, lahko predvideva, kaj se bo dogajalo njemu in njegovim najbližjim čez več kot nekaj mesecev ali let. Morda lahko to takšnega človeka premakne.
Vsak med nami, tudi največji egoist, ve, da se prebivalstvo v Sloveniji progresivno stara. Do leta 2035, čez 16 let, bo pričakovana življenjska doba v Sloveniji 83,4 leta, srednja starost pa 48,1 leta. Na sto aktivnih, starih od 15 do 64 let, bo 64 starostno odvisnih. Starostno odvisni so torej otroci in starejši oziroma tisti, ki jih moramo počakati, ko padejo.
Lani smo imeli v Sloveniji 617.299 upokojencev in 939.149 tistih, ki so plačevali pokojninsko zavarovanje. Za enega upokojenca je torej lani skrbelo v povprečju 1,52 odstotka zaposlenih. To razmerje se sicer po letu 2013, ko je trčilo na dno pri 1,39 zaposlenega na enega upokojenca, stabilno vzpenja. Toda dolgoročno je ob sedanjih demografskih trendih težko pričakovati lepšo sliko.
Za sobivanje generacij bosta potrebna solidarnost in pozitiven medčloveški odnos. Tu ni prostora za spraševanje o tem, ali čakati ali ne čakati tistih, ki zaostanejo ali padejo. Moramo jih počakati in moramo jim pomagati.
Pravi domoljub ni tisti, ki med tekmo nebrzdano tuli: »Kdor ne skače, ni Sloven'c.« Pravi patriot se zaveda, da je dolžan počakati tiste, ki padejo, in jim pomagati. Ker ti, ki jim pomagamo danes, so morda včeraj pomagali nam, ali pa če so mladi, nam bodo pomagali jutri, ko bomo sami padli.
Poskusimo to preprosto enačbo doumeti, še preden si dokončno prežagamo krhko vejo človečnosti, na kateri sedimo, in boleče treščimo ob tla. Če se to zgodi, bomo pahnjeni v skrajno ponižujoč in brezizhoden položaj, ko bomo za pomoč prisiljeni prositi ljudi, ki smo jih »uspešno« vzgojili v duhu socialnega darvinizma. Taki ljudje tistih, ki padejo, ne čakajo, temveč jih razumejo kot prispevek k izboljšanju človeštva. Bi res radi živeli v takšnem svetu? ●
En dan v pravkar končanem počitniškem tednu sem z otrokom preživel na enem od slovenskih smučišč. Parkirišče, polno avtobusov. Smučišče, polno malih kamikaz na smučkah, ob vojski malih tečajnikov pa desetina vaditeljev, ki se po najboljših močeh trudijo vzdrževati red in disciplino v svojih skupinah, da bi otroke čim bolje in predvsem čim bolj varno naučili smučati. V za smučanje nekoliko pretoplem dnevu bi učitelji, ki so ob vsej preostali skrbi nenehno bedeli nad ne dovolj zapetimi čeladami, izgubljenimi rokavicami, palicami in drugimi kosi opreme, lahko svoje delo opravljali tudi v kratkih rokavih.
Zaradi previsokih temperatur je naneslo, da je vojska malih tečajnikov končala smučanje ravno takrat, kot sva se domov odpravljala tudi midva. Ko sem pospravljal opremo v avtomobil, sem svoji mladi delovni sili zaupal, da se je sprehodila do blagajne in v zameno za kavcijo vrnila plastične vozovnice. »Halo?! Kam greš ti? Vrni se! Me slišiš? V čigavi skupini si?! Vrni se!« Vpitje enega od vaditeljev po megafonu sem ignoriral in ignorirala ga je tudi moja hčerka, ko se je z blagajne sama vračala čez parkirišče z avtobusi proti najinemu avtomobilu.
Za mojega otroka je v tistem hipu bolj skrbel meni neznani učitelj smučanja, kot sem skrbel sam. Niti po koncu smučanja se za vaditelje delo ne konča, dokler skupine izmučenih otrok ne prepustijo staršem. Tako prislužene plače tem ljudem ni mogoče zavidati.
Morda se me je prav zaradi tega toliko bolj dotaknilo elektronsko sporočilo, ki mi ga je poslala prijateljica. Sporočilo, v katerem smučarski učitelj po končanem dnevu tečaja staršem odgovarja na najpogosteje zastavljena vprašanja. Med osmimi bolj ali manj zdravorazumskimi vprašanji je bilo na četrtem mestu vprašanje: »Zakaj skupina čaka otroka, ki je padel?« To vprašanje je učitelj od staršev svojih tečajnikov gotovo slišal več kot enkrat, da se mu je zdelo vredno nanj odgovarjati. In nanj je odgovoril z veliko mero dostojnosti in predvsem potrpežljivosti s pojasnilom, da se skupina mora držati skupaj, če pa kdo pade, ga počakajo na prvem možnem in varnem mestu.
Kaj je narobe z družbo, v kateri se staršem sploh porodi tovrstno vprašanje? Smo mar odpor do solidarnosti prignali do takšnega absurda? Od kod se je pojavil ta odpor? Je to res zgolj ena od številnih »pridobitev« tranzicijske ere, ki jo brezsrčna tekmovalnost s svetlobno hitrostjo poganja proti dnu vsega človeškega? Predvsem pa, kakšne ljudi lahko pričakujemo, da bodo s svojim skrajno egoističnim pogledom na svet vzgojili takšni starši?
Tudi ti otroci bodo nekoč odrasli. Težko si je predstavljati, da v tako »stimulativnem in kompetitivnem« okolju ne bi daleč pririnili. Današnji otroci staršev, ki ne razumejo, zakaj čakati tistega, ki pade, bodo jutri direktorji, politiki in vladarji. In tudi, če se jim to ne bo posrečilo, če ne bodo daleč in visoko pririnili, bodo otroci staršev, ki ne marajo čakanja padlih otrok, zelo težko razumeli, zakaj morajo s komerkoli karkoli svojega deliti. Kako bo tak človek razumel, da mora velik kos svoje plače vsak mesec dati v skupno vrečo, iz katere se plačujejo pokojnine vse večjemu številu upokojenih?
Otrok tistega, ki ne razume, zakaj čakati padlega otroka, bo po mojem mnenju težko razumel, zakaj mora plačevati za nekoga, ki ne dela več. Težko bo razumel, zakaj mora on tako zdrav in čil plačevati zdravstveno zavarovanje enako ali morda zaradi svojih višjih dohodkov celo več kot nekdo, ki je bolan. Tak človek bo težko razumel, zakaj mora plačevati za policijo in vojsko, saj ta konec sveta vendar sodi med najbolj varne in najbolj miroljubne kotičke v vesolju.
Človeku, ki ne razume, zakaj na smučišču počakati padlega otroka, bo tako rekoč nemogoče pojasniti, kako in zakaj ga njegovo bogato življenje, najnovejši dizel v garaži in redna potovanja z letali potihem naredijo dolžnika do tistih, ki z drugega konca sveta bežijo pred vojno, kriminalom, sušami, poplavami, revščino in lakoto.
V svetu, kjer je svoboda govora preglasila spodobnost in na celi črti porazila strah ljudi, da bi z izgovorjeno nespodobnostjo ali surovostjo do sočloveka izpadli neumni in posmeha vredni, je četrto vprašanje iz prej omenjenega sporočila smučarskega učitelja nekaj najbolj normalnega. V takšnem svetu vprašanje, zakaj mora skupina otrok počakati padlega otroka, sploh ni eksces. V takšnem svetu na volitvah zmagujejo ljudje, ki menijo, da na eni strani črte na zemljevidu živijo ljudje, ki štejejo več od tistih na drugi strani te črte. V takšnem svetu zmagujejo ljudje, ki se ne sramujejo svojega rasizma, nacionalizma, šovinizma. Vsi drugi smo poraženci.
Kot vsaka vojna je tudi vojna za spodobnejši in prijaznejši svet, v katerem močnejši spoštuje šibkejšega in mu pomaga, sestavljena iz vrste večjih ali manjših bitk. Morda še ni vse izgubljeno. To, da egoističnega odraslega človeka ne moremo kar čez noč prevzgojiti v strpno gorsko rožico, je jasno. Jalovo je tudi upanje, da bo tak človek pripravljen svoje dvorišče odstopiti priseljencu iz od boga pozabljene države, za katero je morda dvakrat slišal po televiziji.
Obstaja pa upanje, da nekdo, ki sebe postavi vedno v prvo vrsto, lahko predvideva, kaj se bo dogajalo njemu in njegovim najbližjim čez več kot nekaj mesecev ali let. Morda lahko to takšnega človeka premakne.
Vsak med nami, tudi največji egoist, ve, da se prebivalstvo v Sloveniji progresivno stara. Do leta 2035, čez 16 let, bo pričakovana življenjska doba v Sloveniji 83,4 leta, srednja starost pa 48,1 leta. Na sto aktivnih, starih od 15 do 64 let, bo 64 starostno odvisnih. Starostno odvisni so torej otroci in starejši oziroma tisti, ki jih moramo počakati, ko padejo.
Lani smo imeli v Sloveniji 617.299 upokojencev in 939.149 tistih, ki so plačevali pokojninsko zavarovanje. Za enega upokojenca je torej lani skrbelo v povprečju 1,52 odstotka zaposlenih. To razmerje se sicer po letu 2013, ko je trčilo na dno pri 1,39 zaposlenega na enega upokojenca, stabilno vzpenja. Toda dolgoročno je ob sedanjih demografskih trendih težko pričakovati lepšo sliko.
Za sobivanje generacij bosta potrebna solidarnost in pozitiven medčloveški odnos. Tu ni prostora za spraševanje o tem, ali čakati ali ne čakati tistih, ki zaostanejo ali padejo. Moramo jih počakati in moramo jim pomagati.
Pravi domoljub ni tisti, ki med tekmo nebrzdano tuli: »Kdor ne skače, ni Sloven'c.« Pravi patriot se zaveda, da je dolžan počakati tiste, ki padejo, in jim pomagati. Ker ti, ki jim pomagamo danes, so morda včeraj pomagali nam, ali pa če so mladi, nam bodo pomagali jutri, ko bomo sami padli.
Poskusimo to preprosto enačbo doumeti, še preden si dokončno prežagamo krhko vejo človečnosti, na kateri sedimo, in boleče treščimo ob tla. Če se to zgodi, bomo pahnjeni v skrajno ponižujoč in brezizhoden položaj, ko bomo za pomoč prisiljeni prositi ljudi, ki smo jih »uspešno« vzgojili v duhu socialnega darvinizma. Taki ljudje tistih, ki padejo, ne čakajo, temveč jih razumejo kot prispevek k izboljšanju človeštva. Bi res radi živeli v takšnem svetu? ●
