Tiskane izdaje
Župani imajo v svojih knežjih pisarnah raznorazne spominke in obeležja svojih občin. Zaleščanski največji knez, ugibamo po spominu, ima kakšen kos ksilita iz podzemlja velenjskega rudnika in grafiko kakšnega našega znanega umetnika. Saj je bil Kontič tudi sam nekoč v jami, velenjske kolekcije del domačih umetnikov pa tudi slovijo daleč naokoli, le prostora za stalno postavitev, da bi jih lahko tudi tlačani občudovali, v Velenju še ni dovolj velikega.
Savinjski prvi hmeljski knez Kos se ponaša s Kukcem in Kurbierjem, zdaj spet oživljenima nekdaj najbolj znanima vrstama znamk piva iz Žalca, kamor se vesoljna Slovenija in bližnja okolica lahko hodi napajat na fontano piv še do konca krompirjevih počitnic. Do ponovnega zagona fontane piv prihodnje leto aprila se bo Žalec vrnilo običajno mrtvilo.
Kaj pa ima v pisarni, razen pepelnika, knežji naslednik vladarjev mesta celjskih knezov? Težko bi o tem kaj povedali, saj ob silni transparentnosti delovanja in poslovanja knežje občine Šrot že vrsto let ni čutil potrebe, da bi k sebi povabil podložne tlačanske novinarje, ki bi se imeli priložnost pasti po lepotah njegovih pisarniških eksponatov. So pa tlačanski novinarji ta teden poročali o zadnji pridobitvi v pisarni, kar nas spravlja v skrbi in nam ne da spati.
Povzemimo na kratko. Med izkopavanja na knežjem Glavnem trgu so v kleti srednjeveške mestne hiše arheologi naleteli na orožarno in v njej našli bronasto cev puške s kljuko - arkebuze. Rozman, županov pooblaščenec in direktor Pokrajinskega muzeja Celje, je povedal, da so dali izdelati tri funkcionalne replike arkebuze, in v šali dodal, da bi se muzej lahko z njimi branil ali pa koga napadel. Nam ni do smeha. Potem smo namreč uradno izvedeli, da bo ena funkcionalna replika v muzeju, druga na Glavnem trgu v novem celjskem Turističnem informacijskem centru, tretjo pa bo v pisarni imel župan.
Doslej prvi celjski knez, razen tega, da ne zamudi veliko priložnosti, da bi ustrelil kozla, še ni na nikogar streljal. Ker pa se tlačani, vajeni fine hrane, pogosto zadržujemo v vrstah pred prodajalnami sladoleda, palačink in kebaba pod okni županove pisarne, zraven pa bentimo nad lastno bogatijo, se bojimo, da bomo županu lepega dne presedli, pa bo arkebuzo v roke vzel in nas razgnal kakor oni arkebuzirji, ki so v srednjem veku pred Turki branili Celje.
Tako daleč smo prišli. Včasih so imeli vladarji žezlo, potem pahljače, zadnja leta naš predsednik na množičnih prireditvah maha z zastavo na lesenem kolu. Prvi celjski knez poseka vse! On bo imel funkcionalno strelno orožje. Če dobro premislimo, smo kar malo veseli, da nas ne vabi k sebi v pisarno in nam ne maha pred nosom z arkebuzo. Pa tudi tale podoknica je morda zadnja, ki smo si jo še drznili zapeti. Bomo o svojem početju razmislili do prihodnjič, ko bo dan mrtvih že za nami.
