Celjski tlačani in knezi: Lutke

Predstave Slovenskega ljudskega gledališča Celje (SLG Celje), edinega poklicnega v Savinjski regiji z več kot desetino prebivalcev te države, si vsako leto ogleda tudi po 50.000 obiskovalcev. Vidijo 170 predstav domačih in tujih gledališč. Celjski ansambel se vsako leto odpravi še na 80 gostovanj po Sloveniji in v tujino. To je uradna statistika.

Tlačani raje spremljamo druge podrobnosti. Ugotavljamo, da se je v našem gledališču celo maček že postaral. Mačka Murija igrajo že skoraj deset let. Zdaj so, ob vseh drugih predstavah za otroke, uprizorili še Jakca in breskev velikanko. Malo manj je znano, da je med obiskovalci že več otrok in mladine kakor odraslih. Tam okoli 55 odstotkov je vsako leto mladoletnih in menda je že večina predstav zjutraj, dopoldne ali do konca pouka na celjskih in okoliških šolah.

Morda, v razmislek večni upravnici Tini Kosi, bi kazalo teater preimenovati v SMG Celje – Slovensko mladinsko gledališče Celje. Ali, še bolje, počakati kakšno leto, da ne bo treba menjati kratice in logotipa in bi ohranili SLG Celje – Slovensko lutkovno gledališče Celje. Del ansambla se je tako ali tako letos pritoževal, da so lutke v tujih rokah.

Seveda razumemo, da je vsako podjetje, če v njem vsi afne guncajo pa še posebej, treba voditi z odločno roko in jekleno hladnim pogledom. Še najbolje, če je kolektiv vodljiv in pohleven, po možnosti na vrvicah, saj je največ časa treba posvečati financam.

Nadaljujmo do bistva. Karkoli že imajo mnogi povedati o celjskem gledališču in njegovem vodstvu, ostaja dejstvo, da je temu uspevalo umetniško hišo v prizidku nekdanje celjske srednjeveške mučilnice voditi bolj kulturno od večinske kulture obiskovalcev, ki vanj zahajajo. Dandanes je na predstavah mučno, ko novodobno, nedavno odraslo in poslovno uspešno občinstvo, še včeraj za strojem v svoji kovinarski delavnici ali za blagajno v svojem frizerskem salonu, pozabi, da ni v kinu ali na domačih kavčih. Pa se med predstavo pogovarja, šumijo s papirčki, spuščajo golobčke, se smejijo, ko je najmanj primerno, in po predstavi rečejo, da uprizoritev tragedije res ni primerna za petkov večer …

Morda, se nadejamo tlačani, bo jutri bolje. Obisk gledaliških predstav za zdaj ostaja v programih vrtcev, osnovnih in srednjih šol in mladim je to treba privzgojiti enako kot umivanje zob in pospravljanje postelje. Če smo tlačani kulturna teleta, naši knezi pa so že zdavnaj zmagali, ko so se sprli s kulturo. Upanje je naša mladina. Je že prav, da jo v gledališče privedemo s šolsko obveznostjo, pa čeprav potem poldrugo uro med predstavo brska po telefonih. Bolje to kot nič.

Da nam le ne bi prehitro tisto kulturno ministrstvo, ki zahteva v gledališčih nekomercialne predstave, torej večinoma drame in tragedije, Dnevov komedije pa prav zaradi zanimanja publike še vedno noče finančno podpreti, zaradi lastnega odnosa in posledično neekonomskega poslovanja gledališča ukinilo. Ali ga preimenovalo v Slovensko lutkovno gledališče Celje.