Celjski tlačani in knezi: Slika stranišča

Javno stranišče so v imenu napredka in razvoja ukinili. Naše potrebe so ostale.

Objavljeno
10. september 2016 14.36
Šubičev paviljon
Brane Piano
Brane Piano
Debelih deset, pravzaprav že več kot 11 let je, kar so zaradi posodabljanja in širjenja ceste mimo celjske železniške postaje porušili zaščiten in že zdavnaj opuščen paviljon potovalne agencije Putnik, ki je bil po načrtih Vladimirja Šubica tam postavljen leta 1937. V njem so sprva prodajali avtobusne vozovnice, pod njim pa je bilo tudi kasneje še vrsto let edino celjsko javno stranišče.

Ko so paviljon sredi avgusta 2005 podrli, sta Dars in celjska občina obljubljala, da ga bodo razstavljenega nekam spravili in kasneje postavili na kakšno drugo lokacijo. Potem so nanj seveda pozabili. Ne samo da ga niso postavili, niti kakšnega natečaja niso izvedli, da bi paviljonu izbrali nov namen in mu našli najprimernejšo lokacijo ...

Čas je storil svoje. Vozne karte lahko dandanes kupimo v trafikah ali na avtobusih, javno stranišče pa so, kako ironično, prav v imenu napredka in razvoja ukinili. Naše potrebe so seveda ostale.

A nobene spremembe naših navad, ne uporaba mobilnih telefonov, ne pošiljanje pravkar zvaljenih mladih celjskih podjetij v Silicijevo dolino, ne zmorejo zmanjšati ali odpraviti naših potreb. Sila, velika ali mala, ostaja. A ponečedimo se lahko v Celju kjerkoli, samo na primernem mestu ne. Ob javnih prireditvah nam v bifejih, če v njih ne popivamo, ne dajo ključev, zato moramo potrpežljivost stanovalcev razpadajočih mestnih hiš izzivati z obiskovanjem temačnih vhodov.

Ampak tako je v Celju bilo in tako bo očitno ostalo. Obljubili so nam ohranitev in postavitev Šubičevega paviljona, zdaj pa računajo, da smo na njihova nikoli resno mišljena zagotovila pozabili.

Gremo stavit, da bo enako z Rakuschevim mlinom, ki je v veselje občinskih skrbnikov in na žalost stroke pogorel šele pred manj kakor dvema letoma, pa so že lani malo, letos pa dokončno nehali govoriti o njem. Nazadnje je prvi celjski knez nekaj pleteničil o tem, da ko bodo na njegovem mestu kaj novega zgradili, bodo na fasado prilepili sliko Rakuschevega mlina v naravni velikosti. Nas prav zanima, kako bo videti takšno veliko fotografijo na pročelju kakšne prodajalne kebaba ali pekarne, saj drugega v Celju tako ne odpirajo. Pa tudi – ali bomo spomenike ohranili samo še na slikah?

Kulturne razgledanosti in spomina celjskih knezov nobena potreba ne spravi v pogon, ne mala, ne velika. Pomaga pa metla. Preverjeno. Lani je občina za vegasto vozišče in parkirišče na Muzejske trgu ob lepi osrednji knjižnici ter ob vratih starega mesta do reke Savinje dobila metlo Turističnega društva Celje. Spomladi se je knežji župan društvu za to kar pred novinarji zahvalil, zdaj pa Muzejski trg občina že prenavlja.

Predlagamo, da za vsako nečednost, ki jo opazite in vas moti, ali pa kaj pogrešate županu podarite metlo. Lahko poskusite tudi s čim bolj učinkovitim, recimo s kakšnim sesalnikom, le gumijastemu odčepniku za odtoke se izogibajte. Vsaj do takrat, ko bomo morda spet imeli javno stranišče. Nam pa se za idejo in predlog ni treba nič zahvaljevati. Nas lahko kam pritisne.