V nadaljevanju preberite:

»S širjenjem učnega kurikuluma je vse bolj pomembno, da je vse naše okolje izobraževalno, ne samo šolske ustanove. Nenehno učenje ni omejeno na šolske ure, nadaljuje se tudi, ko zapustimo šolsko stavbo. Ko sprejmemo vse okolje kot spodbudno, se začne brezmejno učenje. Potem ne postane samo šola mesto v malem, ampak tudi mesto postane rastoča, velika šola.« Tako mi je že pred desetletjem v intervjuju povedal Herman Herzberger, vplivni nizozemski arhitekt, ki pri 93 letih še vedno navdušuje tudi mlado generacijo študentov in arhitektov. Njegovo prizadevanje v arhitekturi se v šestih desetletjih ni bistveno spremenilo: zagotavljanje prostorov, ki spodbujajo izmenjavo med uporabniki, obenem pa omogočajo možnost umika: