Cepljenje proti gripi – reklamiranje ali dostopnost?

Ta teden je na seji Zdravstvenega sveta RS (ZS) med razpravo o preventivni dejavnosti Centrov za krepitev zdravja spontano »padel« predlog, da bi se pred sezono cepljenja proti gripi člani ZS cepili pred kamerami in s tem spodbudili cepljenje, ki je v Sloveniji sramotno nizko. Medtem ko zahodne države dosegajo precepljenost med 50 in 90 odstotki, v Sloveniji skupaj z vzhodnimi in balkanskimi državami capljamo med desetimi in dvajsetimi odstotki. Medtem ko je na zahodu vsakoletno cepljenje proti gripi nekaj samoumevnega, kot je jutranje umivanje zob ali redni servis avtomobila, pa pri nas ni mogoče sprejeti, da je vredno pristopiti k cepljenju, ki v hujših sezonah gripe v Sloveniji predvsem starejšim lahko prihrani nekaj sto smrti in več kot tisoč sprejemov v bolnišnice, ki potem, pričakovano, pokajo po šivih. Delovno aktivnim pa taisto cepljenje lahko prihrani več tisoč ali v hujših sezonah gripe celo več deset tisoč dni bolniške odsotnosti. Ampak če se nam take »malenkosti« ne zdijo vredne, da bi nekaj storili, se nam pač ne zdijo vredne, saj je svoboda!

Med člani ZS je ob predlogu, da bi se cepili pred kamerami, zavladal mučen molk. Vsi smo se spomnili časov covida, ko so bile take demonstrativne akcije verjetno smiselne, ker je šlo za popolnoma neznano pandemijo in novo cepivo. A delati cirkus iz nekaj tako rutinskega, kot je vsakoletno cepljenje proti gripi!? V primeru cepljenja proti gripi je namen in tudi doseg medijske kampanje samo v tem, da ljudi spomni, da je spet prišla sezona cepljenja. Nič drugega. Kampanja nima moči, da bi spreminjala stališča soljudi do tako utrjenih pojavov, kot je cepljenje proti gripi. Zato ima pretiravanje s kampanjo lahko kvečjemu nasprotne učinke.

Na srečo je mučni molk potem prekinil Mario Fafangel in pojasnil, da so komunikologi NIJZ že pripravili kampanjo in je morda bolje take zadeve prepustiti profesionalcem, s čimer smo se nazadnje vsi z veseljem strinjali.

Dejstvo torej je, da ima »reklamiranje« za tako klasična cepiva, kot je cepljenje proti gripi, zelo omejeno moč. Tisto, kar za napredek cepljenja v resnici deluje, je približevanje možnosti cepljenja ljudem, ki bi se cepili, če bi jim bilo to logistično bolj pri roki. Številne skupine kroničnih bolnikov, ki obiskujejo svoje specialiste, bi morale ob obisku ambulante v jesensko-zimskem času dobiti nasvet za cepljenje in tudi možnost, da cepljenje takoj izvedejo – bodisi kar pri specialistu ali v bolnišnici, kjer so bili na pregledu, bodisi v lekarni ob bolnišnici, v kateri z recepti tako in tako prevzamejo svoja zdravila. Če takim ljudem, ki so pogosto slabo mobilni, samo po TV poveš, naj se gredo cepit, cepilno mesto pa je daleč stran – se pač ne bodo cepili.

Pri tem je treba izpostaviti veliko nemarnost ministrstva za zdravje, ki ima že več let pripravljen projekt za uvedbo cepljenja v lekarnah. Projekt je bil tudi v času te vlade že tik pred izvedbo, edina ovira je malenkostna sprememba člena v zakonu o nalezljivih boleznih, ki bi cepljenje v lekarnah omogočila. Vendar se na ministrstvu za zdravje iz političnih razlogov tako panično bojijo kakorkoli drezati v zakon o nalezljivih boleznih, da se jim zdi vredno žrtvovati zvišanje precepljenosti za deset do 15 odstotkov, ki navadno sledi uvedbi cepljenja v lekarnah. Med strokovnjaki za cepljenje v EU se je namreč že zdavnaj vzpostavil konsenz, da lekarne lahko bistveno pripomorejo k večjemu prakticiranju cepljenja odraslih.

Dober zgled so anglosaksonske države (Združeno kraljestvo, Irska, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija), v katerih je cepljenje v lekarnah že dolga tradicija in se, tudi zato, ponašajo z veliko precepljenostjo. Bistvena prednost lekarn je njihova večja dostopnost v primerjavi z družinskimi zdravniki – lekarne so večini prebivalcev v EU na dosegu krajšega sprehoda, njihov delovni čas in način dela omogočata večjo prilagodljivost glede izbire terminov cepljenja. Farmacevti so precej bolj dostopni in »vsakdanji« svetovalci pri izbiranju zlasti preventivnih zdravil (vitamini in prehranski dodatki, simptomatska zdravila in pripomočki), pri tovrstnem svetovanju so praviloma bolj priljudni in odzivni kot zdravniki v ambulantah in zato tudi cepljenje v farmacevtovih rokah izgubi velik del videza »usodnega posega v telo«, iz katerega se nato hranijo proticepilske fantazme.

Pandemija covida-19 je vsaj glede cepljenja v lekarnah temeljito prevetrila stališča EU do izključne pristojnosti zdravnikov pri tej storitvi. Lekarne so s svojo široko in dostopno mrežo poslovalnic v številnih državah postale tako pomemben izvajalec cepljenja, da tudi po pandemiji ni bilo več pravih razlogov, da uspešne prakse ne bi nadaljevali še naprej. Zdaj farmacevti še naprej cepijo v lekarnah proti covidu-19 in proti gripi v 15 evropskih državah (vključno z Združenim kraljestvom in Irsko), v devetih državah pa poleg omenjenih dveh cepiv lahko dajejo tudi druga cepiva. Do novega trenda cepljenja v lekarnah so, pričakovano, skeptične predvsem vzhodnoevropske države, v katerih je cepljenje hkrati tudi najmanj uspešno. Očitno glorifikacija cepljenja in njegovo izključno umeščanje v »varne zdravniške roke« deluje vse prej kot vabljivo in prepričljivo glede njegove potrebnosti in varnosti. Lekarnarji znajo verjetno celo bolje kot zdravniki iz cepljenja narediti nekaj nujnega, zaželenega in hkrati nedramatično vsakdanjega – kot je jemanje vitamina D pozimi in zlasti pri starejših.

***

 

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.