Čigave so zvezde?

Država mora za financiranje znanosti in raziskav poskrbeti predvsem sama. Ali bodo zvezde pokazale pravo pot prihajajoči vladi?

Objavljeno
23. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
23. avgust 2018 07.01
FOTO: Dejan Mijović/Delo
Zvezde niso od nikogar. In so hkrati od vseh. Mednarodna astronomska zveza (angl. International Astronomical Union ali IAU) na svojih spletnih straneh pravi: »Kot prava ljubezen in številne druge najboljše stvari v življenju, lepota nočnega neba ni na prodaj, ampak v njej brezplačno lahko uživamo vsi.«

Kljub temu je v svetu kar nekaj podjetij, ki prodajajo pravico do poimenovanja zvezd. Za več deset evrov od njih dobite potrdilo, da »vaša« zvezda zdaj nosi ime, ki ste ji ga vi izbrali, a tak list papirja bi si lahko napisali tudi sami. Imel bi popolnoma enako veljavo.

Zasebno seveda lahko stvari, tudi zvezde, poimenujemo kakorkoli želimo, a tega imena drugi najverjetneje ne bodo poznali in priznali. Da bi se izognili različnim poimenovanjem nebesnih teles in težavam ter zmedi, ki bi zaradi tega nastale v komunikaciji in strokovni literaturi, veljajo za uradna imena nebesnih teles tista, ki jih sprejme IAU. Le-ta je stanovsko združenje okoli 10.000 profesionalnih astronomov iz več kot sto držav in mednarodno priznana avtoriteta za »nebesne zadeve«.

IAU je celotno nebo razdelila na 88 območij ali ozvezdij. Več kot polovica (48) jih temelji na ozvezdjih, kakršne so poznali že v antični Grčiji. V 16. in 17. stoletju so nebesni kartografi dodali nova ozvezdja, ki so jih »odkrili« Evropejci ob raziskovanju južne poloble. Najprej so bila ozvezdja le vzorci svetlih zvezd, ki so spominjali na mitološka bitja, živali ali predmete. Pozneje pa so astronomi med že znanimi svetlimi zvezdami z boljšo opremo odkrivali nove, šibkejše zvezde in druge vrste nebesnih teles.
Danes ozvezdja ne pomenijo le svetlih zvezd, ki sestavljajo določen vzorec, ampak celotno območje neba okoli njih, z natančno določenimi mejami med ozvezdij.

Z novimi odkritji je postalo bolj zapleteno tudi poimenovanje zvezd. Svetle zvezde imajo lastna imena, povzeta iz zgodovine, velika večina zvezd, ki niso vidne s prostim očesom, pa ima oznake, ki jim jih po določenih pravilih dodeli IAU. Oznaka je sestavljena iz črk in številk. To je veliko preprosteje za uporabo in pregledneje, kot če bi vsaki zvezdi poskušali dodeliti lastno ime.

Podobno je z oznakami zvezdnih kopic, galaksij, pulzarjev in podobno. Posebna pravila in oznake veljajo za spremenljive zvezde in različne tranzientne izvore (tako pravimo izvorom svetlobe, ki se nenadoma pojavijo na nebu in čez nekaj časa izginejo).

Razvoj astronomije je v zadnjih desetletjih prinesel tudi odkritja planetov okoli drugih zvezd. Tudi tem – eksoplanetom – daje oznake IAU. Oznako navadno sestavlja oznaka zvezde, ki ji sledi majhna črka b, ali c ali d ... po vrstnem redu odkritja eksoplaneta v tistem osončju.

IAU poimenuje tudi na novo odkrita telesa v našem Osončju in značilnosti na njihovem površju (na primer kraterje). Pravila so odvisna od vrste telesa, v splošnem pa imajo odkritelji pravico predlagati ime. Tako so sodelavci Observatorija Črni Vrh lahko predlagali imeni dveh kometov, C/2008 Q1 (Matičič), P/2010 H2 (Vales), in osmih asteroidov, ki so jih odkrili: Jurijvega, Slovenija, Hallerstein, Noordung, Maša, Cichocki, Rusjan, Kambič. Poleg teh se po Slovencu imenuje še krater Vega na Luni.

Poimenovanje nebesnih teles pa ni edina naloga IAU. Ustanovljena je bila leta 1919 za promocijo in varovanje astronomske znanosti skozi mednarodno sodelovanje. Podobno kot druge stanovske organizacije podpira raziskovalce na začetku kariere, podeljuje nagrade za izjemne dosežke, izdaja strokovno literaturo, organizira znanstvene simpozije in vsaka tri leta tako imenovano generalno skupščino, ki je največji profesionalni astronomski dogodek.

Prav ta in prihodnji teden se več kot 3000 astronomov z vsega sveta udeležuje že 30. generalne skupščine IAU, ki poteka na Dunaju.

Letošnja generalna skupščina je za Slovenijo posebno pomembna, saj je bila v torek na njej sprejeta kot nacionalna članica IAU. Lahko bi rekli, da smo se s tem končno postavili na zemljevid astronomsko razvitih držav in dodali, da je bil res že skrajni čas za to. Imamo dve astrofizikalni skupini: starejšo na Univerzi v Ljubljani ter mlajšo in večjo na Univerzi v Novi Gorici. Ta je, na primer, samo letos sodelovala pri kar treh objavah v prestižni reviji Science, pred enim letom pri opazovanju prelomnega dogodka gravitacijskih valov GW170817, pred dvema letoma pa je organizirala prvi simpozij IAU v Sloveniji.

A ob nizkem vlaganju v znanost, ki smo mu priča v zadnjih letih v Sloveniji, je tudi v slovenski astronomiji vprašanje, ali ji bo uspelo ohranjati visoko kakovost svojega raziskovalnega dela v prihodnje. V lepoti nočnega neba resda vsi lahko uživamo brezplačno, resno raziskovalno delo in rezultati pa so odvisni od dostopnosti opreme in razpoložljivih človeških virov, torej od finančnih sredstev. Tudi pri raziskovanju vesolja velja, da lahko »na vrhu« sodelujejo le tiste države, ki se zavedajo pomembnosti znanosti in ji namenjajo ustrezna finančna sredstva.

Slovenski astrofiziki (precej uspešno) konkuriramo na mednarodnih, predvsem evropskih razpisih za podporo raziskavam. A kot je ob obisku v Sloveniji pred časom povedal Jean-Pierre Bourguignon, predsednik evropskega raziskovalnega sveta, ki upravlja okoli 13 milijard evrov evropskih raziskovalnih sredstev, je ta pomoč mišljena kot dodatek, ne kot osnovno financiranje znanosti. Predstavnike ministrstev je razočaral z jasno trditvijo, da mora država za financiranje znanosti in raziskav poskrbeti predvsem sama. S tem v mislih se lahko vprašamo, ali bodo zvezde uspele pokazati pravo pot prihajajoči vladi.

***

Andreja Gomboc, dr. fizike, je profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.