Človeški faktor v dobi »ryanairizacije«

V zadnjih desetletjih se vse bolj slavi gospodarski model, ki dostopnost in količino postavlja nad izbranost in kakovost.
Objavljeno
12. september 2018 06.00
Posodobljeno
12. september 2018 06.00
FOTO: Reuters
V filmu Genij, ki je posnet po resnični zgodbi, literarni urednik Maxwell Perkins (Collin Firth), ki je sodeloval z velikani romanopisja, od Ernesta Hamingwaya do Francisa Scotta Fitzgeralda, v svežem rokopisu mladega pisatelja Thomasa Wolfa (Jude Law) prepozna roko genija. To je začetek intenzivnega sodelovanja. Perkins do nezavesti bere Wolfove rokopise, predlaga korekcije, črta na desetine, celo na stotine strani, pisatelju svoje odločitve na dolgo pojasnjuje in z njim polemizira o izbiri naslova. Brez Perkinsa bi bil Wolfov roman Ozri se proti domu, angel gotovo drugačen.

Podobno ploden je bil tandem Ezra Pound in Thomas Stearns Eliot. »Veš, ko svojim študentom predavam o Pusti deželi,« mi prišepne Joanna Klink, letošnja gostja Dnevov poezije in vina, na poti iz Krškega, ko se je delal večer in je pogovor pristal pri najljubših avtorjih, »jim vsakič povem, kako je Pound črtal več strani razmeroma dolgočasnega uvoda, da bi se ta pesnitev lahko začela tako brezhibno, kot se.«

Ugledni italijanski založnik in urednik Arnoldo Mosca Mondadori se takole spominja sodelovanja z Aldo Merini, ki mu je kar po telefonu narekovala svoja zadnja dela: »Nikoli me ni zmotila, kajti ko sem slišal, kako se je na drugi strani slušalke njena skrivnost utelešala v tako silnih besedah, sem bil vedno ganjen.«

Dvojna narava knjige, ki izreka osebno izkušnjo v javnem prostoru, je vpisana že v protokol njenega nastanka. Urednik kot posrednik med avtorjem in bralcem je varuh intimnega in zagovornik javnega. Stoji na sredi in z Janusovim obrazom gleda v obe smeri: v živ avtorjev imaginarij, kjer se iz amorfne gmote vtisov in vizij trgajo besede, in proti bralcu, ki nič ne ve o surovi avtorjevi subjektiviteti, bo pa lahko prek zapisanega v njej vsaj posredno udeležen. Urednik je urednik, da je pisatelj lahko pisatelj.

Pod uredniško taktirko je v proces rojstva knjige vključena še cela vojska poklicev: tu so lektorji, korektorji, tehnični uredniki, ilustratorji, oblikovalci, pri prevodni literaturi tudi prevajalci in še bi lahko naštevali.

V visoko diferenciranem sodobnem svetu smo priča vse večji specializaciji poklicev. Vsak sektor, ki se razvija in raste, prej ali slej doseže točko profesionalizacije, ki se odraža v višji kakovosti dela in, po drugi strani, v tesnejši soodvisnosti ljudi, ki morajo za izvedbo iste naloge računati na več posameznikov. Ta proces, ki smo mu priča na raznovrstnih področjih človekovega delovanja, pa je, tako se zdi, v kulturnem sektorju pri nas zamrznjen oziroma doživlja celo regresijo. V založništvu smo priča ukinjanju poklicev, ki naj bi bili tradicionalno udeleženi v knjižni produkciji. Včasih gre tipkopis ali prevod iz avtorjevih oziroma prevajalčevih rok neposredno v objavo, precej pogostejši pa so primeri, ko so obrtniki jezika primorani delati v pogojih, v katerih ne morejo več zagotoviti kakovosti dela. Ta pristop, ki se mu številne založbe uspešno postavljajo po robu, je razumljiv odgovor na nezavidljivo stanje v kulturi, ki se ob vse nižjih proračunskih odmerkih bori za svoj prostor na majhnem trgu. Na drugi strani pa zrcali še neko, precej bolj zavratno rano sodobnega časa.

Pod mantro »hitro, racionalno, učinkovito« se z všečnimi promocijskimi kampanjami v zadnjih desetletjih slavi ekonomska logika rynairizacije. Gre za široko sprejet gospodarski model, ki postavlja dostopnost in količino nad izbranost in kakovost. To mu uspe z ukinitvijo najdražjega člena v produkcijski verigi, ki s svojo nepopolnostjo in nepredvidljivostjo zavira gladko delujoče kolesje sistema, to je − človeškega faktorja. Brez tega potujemo lažji, a ne brez cene, ki pa se ne plačuje z bančnimi karticami.

Dan za dnem, brez hrupa in pojasnil z erozijo človeškega faktorja izginja neki svet. Izginja pravica do dela, pa tudi radost in veselje ob njem, ker v preši nečloveških rokov nihče več ne kontemplira sadov svojega dela. Izginjajo odnosi med sodelavci, ker je tekmovalnost pred sodelovanjem. Izginja zavzemanje za nemerljive cilje dela, ker morajo biti rezultati predvsem vidni.

Izginja profesionalnost, ker je znanje hitro pridobljeno in s podrejanjem dobičkarstvu enako hitro razvrednoteno. Izginjajo vse tiste navidezne malenkosti življenja, ki jih poraja interakcija neizogibno subjektivnih človeških faktorjev, ki ne živijo le od kruha, ampak tudi od vzajemnosti. Kar ostaja, je manj, ki pa ni več, kot bi nas radi prepričali.

Pikolovsko seciranje pomenov, niansiranje ritma kake pesmi, tehtanje odstopanj od slovnično pravilne rabe, črtanje ali dodajanje, lebdenje, plavanje, izginjanje v morju jezika, da bi nas val izpljunil do neba, kjer smo zaslutili lepoto in smisel, ki bi ju radi sporočili še drugim − čemu? Nič usodnega se ne zgodi, če zatajimo, svet se bo vrtel naprej, ampak − ali se lahko, če zatajimo, kaj usodnega izgubi?

»Odprtost za drugega, ki jo omogoči jezik, mojemu sebstvu v vzajemnosti z drugim spreminja identiteto,« je zapisal Gorazd Kocijančič v izvrstnem eseju O ekscesu jezika.

Ko se mehanizem ryanairizacije zažre v odnos do jezika, je to boleče na prav poseben način. Delo z besedami raste iz intimnega, ki teži k skupnemu. Zbliževanje po besedah je daljnosežno in globoko, zato je visoka, vsestranska in osebna skrb za jezik pomembna naloga skupnosti. Brez nje se nam obeta Eliotova vizija storilnostne in tehnično dovršene, a v srčiki puste deleže, kjer bodo človeški faktorji samoti lahko ubežali le z nostalgičnim oziranjem nazaj.

***

Miljana Cunta je pesnica, prevajalka, urednica, vodja kulturnih projektov

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.