Črnograditelji

Biti moramo srečni, da so bobri po skorajšnji iztrebitvi v večjem delu Evrazije spet med nami, saj prinašajo večjo pestrost vsega drugega življenja. 
Objavljeno
11. februar 2019 10.15
Posodobljeno
11. februar 2019 13.18
Sledovi črnograditeljevega glavnega orodja, velikih in močnih glodačev. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek
V deželici črnograditeljev se klasičnim nezakonitim objektom pridružuje vse več takšnih na vodi. Zadnja dva meseca sem na potočku Klamfer, enem od pritokov Krke, opazovala nastajanje enega.

Kot je za črno gradnjo značilno, ni arhitekturna mojstrovina, po katerih slovi Santiago Calatrava. Vsevprek nametano vejevje, vmes tudi zajetno deblo, ki ga je črnograditelju uspelo nagristi tako, da je padlo čez strugo, prej daje vtis plavja, ki so ga na meandru potoka nagrmadili nalivi. 

Tudi na gradbišču ob potoku je pravi kaos. Vse naokoli obglodana drevesa, nekatera prav zajetna, tik pred padcem ne nujno na »pravo« stran. Tanjša podrta, ošiljena kot svinčniki, in olupljeno lubje kažejo na velikost in moč črnograditeljevega glavnega orodja, glodačev.

image
Vsa drevesa ne padejo na pravo stran. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek


Čeprav dela le ponoči, vsi njegovi jezovi odlično služijo načrtovanemu namenu. To je upočasnitev toka vode, s čimer uravnava tudi višino njene gladine, da se lahko v njej in podzemnih rovih, ki jih izkoplje v rečno obrežje, v miru prehranjuje in vzgaja mladiče.

image
Ošiljen kot svinčnik. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek


Bobri so se v zadnjih 20 letih, odkar so v Slovenijo prišli iz Hrvaške, kjer so jih ponovno naselili, udomačili ob vseh največjih rekah (le ob Ljubljanici še ne) in pritokih, ter z avtorskim inženirskim pristopom začeli urejati obrežni pas. Seveda zaboli srce, ko se lotijo stare jablane, ki sprehajalcu ponuja sladke sadeže, kmetom pa dvigujejo pritisk, ko jo po hrano mahnejo na koruzno njivo. Godi se jim že tako dobro, da se podobno kot medvedi hitro množijo in širijo, zato bo čim prej treba sprejeti ukrepe za mirno sobivanje s človekom.

image
Eden od jezov na potoku Klamfer. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek


A predvsem moramo biti srečni, da so bobri po skorajšnji iztrebitvi v večjem delu Evrazije pred 200 leti spet med nami, saj prinašajo večjo pestrost vsega drugega življenja in stabilnost vodnih ekosistemov. Z zajezitvami skrbijo za filtriranje vode in ji omogočajo najti prosto pot. Ponekod tako nastanejo mokrišča, ki privabijo druge vrste, v vodi pod jezovi in bobrovih rovih pa skrivališče najdejo ribje mladice in druge živali. Nedovoljene gradnje in občasnih odprav nad koruzo jim zato ne bi smeli zameriti; z zadnjimi le opozarjajo, da smo se ljudje rekam preveč približali.