Čustvo na univerzi

Že vrsto let se predvsem v akademskem svetu ZDA dogajajo skrb vzbujajoče spremembe, ki se precej hitro širijo tudi v Evropo. Profesorji poročajo o študentih prava, ki se nočejo seznaniti z zakoni o posilstvih, češ da je to zanje preveč travmatično. Profesorica filmskih študij študentom ne prikazuje več filmov, saj bi morala pred projekcijo sleherne klasike nanizati cel seznam t. i. trigger warnings – opozoril pred šokom. Nekateri študentje se izognejo branju klasičnih literarnih del, kot so Ovidove Metamorfoze, ali več kot sto let starih knjig, ker se v njih znajde beseda »nigger«.

Nič ne pomaga, če profesorji predstavijo kontekst literature, ki jo predpisujejo. Ne pomaga, če opozorijo, da gre za čtivo iz specifičnega zgodovinskega obdobja, ko so vladale drugačne družbene vrednote, naj so te z današnjega vidika še tako zavržne. Dovolj je, da en študent potoži, češ da ga ta in ta vsebina žali ali da se ob njej čuti prizadetega, in profesor se bo moral zagovarjati pred svojimi nadrejenimi.

Eden od rezultatov gonje proti vsakršnim vsebinam, ki bi lahko vznemirile tankočutne duše študentov, je med drugim ta, da znani stand-up komiki nočejo več nastopati po ameriških kampusih. Težko je namreč najti šalo, ki bi bila povsem politično korektna in ne bi nikogar užalila.

Pogosto lahko beremo kritike tega stanja, ki opozarjajo, da vodstva univerz s svojo politiko negovanja občutljivosti pri študentih teh ne opremljajo za življenje zunaj kampusa, kjer se bodo morali soočiti z veliko večjimi travmami, kot je roman Marka Twaina.

V tem trendu je ključno opozoriti predvsem na to, da je študentom pri svojih pritožbah uspelo uveljaviti svoja čustva kot ključni arbiter: če me študijska snov kakorkoli užali ali prizadene, je to napačna študijska snov. Univerza je bila od svoje ustanovitve prostor uma, prizorišče, kjer mlad človek svoje predpostavke, uveljavljena prepričanja in vrednote postavi pod vprašaj, kjer trči ob neprijetne življenjske ali politične resnice in dobi konceptualni aparat, da o njih razmisli. Kopernikovo odkritje, da zemlja ni središče sveta, je bilo prav gotovo žaljivo predvsem za pripadnike religije, a posledic te znanstvene revolucije verska čustva pač niso mogla preprečiti. Darwinovo odkritje, da je homo sapiens ena od vrst, ki je nastala po evolucijskih principih, je bilo prav tako žaljivo za marsikoga, a se je znanost lahko požvižgala na takšna čustva.

Že v antični Grčiji se je filozofija razvila prav na podlagi ugotovitve, da so čuti varljivi in ne morejo biti temelj spoznavanja. Pri dostopanju do resnice, pri resničnem spoznanju, je treba dati čute v oklepaj in slediti logiki misli. Eno od »pravil« filozofskega mišljenja je tudi to, da vselej ocenjujemo vrednost argumenta na podlagi njegove logike in prepričljivosti izpeljave. Danes pa o vrednosti nekega argumenta odloča posamično (študentovo) čustvo. Ni pomembno, kaj je logika v ozadju neke teze, pomembno je le, ali nekdo ob njej začuti nelagodje ali ne.

Novi in novi primeri absurdnega študentskega postavljanja v vlogo žrtve in predvsem univerzitetne politike, ki čustveno dobro študentov postavlja pred študijski program, ogroža obstoj univerze kot take. Če je namreč čustvo legitimno vodilo pri izobraževanju, pri nabiranju vednosti in urjenju v znanostih, potem univerze preprosto ne potrebujemo več. Arbitri naj postanejo ljudje, ki čutijo in glede na svoja čustva odločajo, kaj je resnica in kaj ne.

Tudi v širšem družbenem smislu je takšna občutljivost nevarna, pa čeprav naj bi izhajala iz skrbi za drugega. Če nič drugega, pri naraščajoči senzibilnosti kmalu ne bo stvari, ki bi jo človek lahko izrekel, ne da bi nekdo njegovi izjavi pripisal zlonamernost, saj o vrednosti izjave odloča le čustvo »žrtve«. Ironija je naposled v tem, da bomo v imenu boja za enakost in toleranco postali nestrpna in paranoična družba, v kateri kmalu ne bo mogoče reči nič drugega kot: »Užaljen sem!«