Da se ti zatakne!

Pride čas, ko človek začne razmišljati o samooskrbi.

Objavljeno
01. december 2019 06.00
Posodobljeno
01. december 2019 09.19
Bi mogoče še kaj? FOTO: Shutterstock
S pojmom samooskrbe v preširokem, preohlapnem pomenu sem se doslej srečeval predvsem, kadar so mi ga očitali. V prevodu egoizem, da skrbim za in oskrbujem samo sebe.

Na pravi pomen sem naletel, ko so sosedovi že tako prekrito ostrešje prekrili še s sončnimi celicami. Sam za kaj takega niti v sanjah ne bi denarcev trošil, ampak nekaj pripetljajev me je oskrbelo s sorodnimi skrbmi.

Uživanje hrane in pijače. Če to počnem v temu namenjenih javnih prostorih, mi je globoko v sebi precej neprijetno, ko me pretirano uslužno naslavljajo in mi strežejo spredaj in zadaj. Ampak taki so moderni časi, včasih so bili strežni osebki, vsaj v naših republikah, prenekaterikrat carji, gostje pa dvorni norčki. No, tudi dandanes dvorni pokuševalec včasih precej grenko potegne.

Ondan v velemarketu pri kruhu stojim. Prodajalka suhcena, podočnjakarska, izmučena. Tudi če bi mi šlo v življenju še slabše, kot mi gre, ne bi bil rad v njeni koži. Neprimerno rečeno, malo sem z njo sočustvoval. In bil nadpovprečno prijazen. Ko sem na ponujene razpočnice, to so žemljice, poprosil za popravek, naročil sem makaste popečenke, se mi je zrušil svet.

Zarenčala je name, kaj se grem, in ko sem poskušal parirati, me je presekala, da nisva nikakršna prijatelja in se nimava kaj pogovarjati. Moja prislovična dobrota je bila zabita do tal, obrnil sem se in pri avtomatizirani blagajni opazil, da sem v srdu nehote zmečkal makovke.


Tudi če bi mi šlo v življenju še slabše, kot mi gre, ne bi bil rad v prodajalkini koži. Neprimerno rečeno, malo sem z njo sočustvoval. In bil nadpovprečno prijazen.


Toliko dni pozneje, da sta bes in ihta popustila, v restavraciji sedem za nepogrnjeno mizo. Čim bliže strežbi. Ko po pol ure načnem jetrca, pa mi začnejo ajvarski ostanki predjedcev iti na jetra. Ko, ponižni šolarček, dvignem roko in poprosim za čiščenje, jih fašem, da sem si za nesnago sam kriv. Kajti, lahko bi sedel za mizo, katere uporabnik je oni hip le na vece skočil.

No, če bi, bi imel tistega dne neznansko diarejo. Natakarja povprašam, zakaj se prepirava, pa med pospravljanjem benti še naprej. Poslednjega orožja, da bi ga opomnil, kako njegove slovenščine ne razumem, pa ne, ker bi bila koroščina, nisem uporabil. Se ne bi spodobilo. Ko se mi je zadnji grižljaj odhakljal v goltu, sva menjavo jestvine za kovance opravila molče. Jaz tresočega se telesnega interiera, on brezbrižno, morda preže na novega tumpastega gosta.

Sem ter tja sem ali tja vstopim in naročim pivo. Tako je bilo tudi nedolgo tega. Imam specifično željo, zlato rumeno pijačo najraje pijem toplo. Torej iz gajbe, ne iz hladilnika. Z opombo, da gajba ne sme biti v hladilniku. Ko hevimetalski, potetoviran fantin onstran šanka zasliši za moj ekscesni okus, se naglas ponorčuje, kako je kaj takšnega sploh mogoče. V teh časih ali kaj.

Ker je imel vsega, od mišic, kilogramov, poguma do brade, razen las in morda, tega ne vem, zob, več od mene, sem bil tiho. On pa vsaj ne tak vehementnež, da bi mi postregel pijačo v mrzlem agregatnem stanju. Razočaranega nad lastno bojazljivostjo me je kar treslo od mraza, pivo pa je bilo sobne, lokalne temperature. Stežka sem ga požulil.

Potem pa mi med spremljanjem Gordona Ramseya, vzgojitelja prijaznih natakarjev svetovne ravni, kane, da se lahko s hrano in pijačo ali obratno oskrbujem doma, natančneje, manj naporno, od doma.

Že dolga leta pice naročam po telefonu. Ampak. Onega dne mi iz picerije, od mojega domovanja oddaljene 7,6 kilometra, zabrusijo, da tako daleč pripeljejo najmanj tri pice. Želel sem si dve, zase in za dete. Pokličem obrat, oddaljen 12,7 kilometra. In brez težav mi pripeljejo naročeno. Bili so, reci in piši, no, tipkaj, celo prijazni. V primeri s prejšnjimi zelo.

Je pa še ena možnost. Ne vem točno, morda celo vsak dan, vsekakor dopoldne, skozi našo vas zahrumi kombi, ki ga slišimo tri minute, preden pride mimo. Ker po zvočniku spušča samoreklamna sporočila, podkrepljena z muziko, zabavno narodu. Bojda prevaža široko paleto zamrznjenih jedi in, žalibog, mrzlih pijač. In še kaj.

Edina težava je, da bi za njihove storitve moral biti bolan ali pa na dopustu. Pozno popoldne počivajo.