Dajmo nekaj premaknit!

Zdi se mi, da se premiki v slovenski znanosti dogajajo hitreje, kot je videti navzven, in da počasi raste nova samozavest, ki lahko postane zgled za ravnanja tudi na drugih področjih v družbi. Takšen vtis sta pustila dva dogodka v zadnjem času.

Prvi je odprto pismo mladih znanstvenikov, naslovljeno na resorno ministrico in novega direktorja agencije za raziskovalno dejavnost. V njem kratko in jasno pozivajo, kaj bi morali spremeniti v sistemu, da mladi raziskovalci in znanstveniki ne bi več množično odhajali v tujino in da bi se tisti, ki so odšli, lahko vrnili v domovino.

Ne zahtevajo nemogočih sprememb ali več denarja, le večjo pravičnost pri delitvi sredstev za raziskave med mladimi na eni strani in uveljavljenimi znanstveniki na drugi, tako da bodo tudi mladi videli priložnosti za karierni razvoj doma. Njihov status je namreč po sedanjem sistemu enak tistemu, kot ga imajo prekerni delavci v drugih panogah. Mladi znanstveniki, med katere spadajo vsi tisti do deset let po končanem doktoratu, torej nekako do njihovega 40. leta starosti, ko so na vrhuncu ustvarjalnosti, imajo ponavadi pogodbe za določen čas, dokler trajajo njihovi projekti.

Negotov status in delitev sredstev za projekte po ključu, ki je bolj v prid uveljavljenim znanstvenikom, nista edini oviri. Tu je še nenavadno pravilo slovenske agencije za raziskovalno dejavnost, po katerem mladi znanstveniki štiri leta po doktoratu ne smejo postati mentorji mladim raziskovalcem, na evropskih razpisih pa prav mentorstvo prinaša dodatne točke pri kandidaturi za projekte, med katerimi je posamezen lahko vreden celo poldrugi milijon evrov. Ker teh točk naši mladi znanstveniki ponavadi nimajo, niso dovolj konkurenčni, pri čemer glavna ovira ne tiči v Bruslju, ampak kar v Sloveniji. Takšno pravilo naše agencije nehote zbuja cinične pomisleke: zakaj bi nam škodili drugi, ko to dovolj učinkovito zmoremo sami.

Toda mladih znanstvenikov cinizem ne zanima, želijo zgolj spremembe togih pravil tako, da bi lahko v Sloveniji dobili priložnost za kariero najboljši v znanosti. To naj bi postalo osrednje merilo, tudi pri zasedanju izpraznjenih profesorskih mest, kjer največkrat velja, da dobi profesuro tisti, ki je nanjo čakal najdlje, in ne tisti, ki je najboljši.

Čeprav je mladih raziskovalcev in znanstvenikov približno tisoč in negotovost zaradi njihovega prekernega položaja traja že več let, se doslej niso oglašali zaradi bojazni, da si ne bi namesto izboljšanja nakopali konfliktov z uveljavljenimi znanstveniki, ki so po navadi tudi njihovi predstojniki. A kaže, da se stare prakse počasi spreminjajo. Zgleden primer je iskanje profesorja na mariborski fakulteti za kemijo, kjer je dekan na izpraznjeno mesto namesto čakajočega v vrsti za profesuro izbral najboljšega kandidata. Poiskal pa ga je z mednarodnim razpisom in nanj se je prijavil mladi slovenski znanstvenik, ki je pred tem pet let delal v tujini, zdaj pa je dobil priložnost za vrnitev v domovino. Njegov prihod, ki je posledica drugačnega dekanovega pristopa, je vlil pogum drugim mladim znanstvenikom, da so si prvič doslej drznili napisati odprti poziv za spremembe znotraj same znanosti in tudi v odnosu med generacijami. Njihov poziv je dragocen tudi zato, ker izraža pozitiven namen v smislu »dajmo nekaj skupaj premaknit«.

Da bi lahko hitreje dosegli premike na bolje, če bi se denimo znanost in gospodarstvo bolje poznala, ponazarja tudi drugi dogodek. Nenehno ponavljanje, kako gospodarstvo potrebuje nove izdelke, materiale in sploh vse, kar bi mu prineslo večjo konkurenčnost na globalnem trgu, je v znanosti porodilo idejo, da stopijo korak bliže. Odlične znanstvene dosežke na področju tehnike so namesto na zaprti akademski prireditvi predstavili v okviru nedavnega foruma inovacij, namenjenega podjetjem in sploh ljudem iz poslovnega sveta. A žal so bila pričakovanja o zanimanju gospodarstva za znanstvene dosežke preveč optimistična. Nikogar razen enega predstavnika obrtne zbornice in morda še enega ali dveh poslovnežev ni bilo tam.

Razočaranje, zakaj je gospodarstvo zatajilo, pa je odveč. Bolj pomembno je drugo sporočilo, in sicer da se v znanosti močneje kot drugje prebuja nov zagon in da pomanjkanje denarja za znanost zaradi krize ter kroženje mladih od doma v tujino in spet nazaj navsezadnje prinašata svežino in celo pozitivne premike. Vse to pa zbuja upanje, da bo poziv »dajmo nekaj premaknit« obrodil sadove.