Denič in Zorman za kolajno

Kaj si ob koncu imenitnega športnega leta 2014 lahko zaželim za leto 2015? Leto 2014 seveda! Tako bogate bere ne bo mogoče ponoviti. Olimpijskih iger prihodnje leto ne bo, ne bo niti svetovnega ali evropskega prvenstva v nogometu, da bi lahko športni navdušenci uživali tudi v največjih spektaklih.

V ospredju bodo vendarle tisti, ki so manj vidni, a si želijo vidnejših vlog. Kot, na primer, rokometaši. Sredi januarja bodo na svetovnem prvenstvu v Katarju poskušali leseno kolajno izpred dveh let v Španiji »pretopiti« v tako iz žlatne kovine, bron, srebro ali zlato.

Slovenija pod taktirko selektorja Borisa Deniča in glavnega ideologa iz ozadja Uroša Zormana je velika uganka. Njeni potenciali se zdijo izjemni, bržčas največji od vseh kolektivnih športov, zaradi česar kolajna ne bi bila presenečenje. Po tem, kako »glasni« so rokometaši v napovedih, bi bilo razočaranje, če je ne bi osvojili in se ne bi uvrstili najmanj v polfinale.

Slovenski rokomet je imel v preteklosti vidnejšo vlogo, kot jo ima zdaj. Vsaj v prvem desetletju slovenske samostojnosti je veljal za paradnega konja slovenskih kolektivnih športov. Lastil si je tudi državotvorni naziv – narejeno v Sloveniji. Imel je zvezdnike svetovnega slovesa, imel je vzpenjajočega se klubskega velikana v Celju. Rokomet je bil (in je še) dejansko slovenski šport. In je pisan na kožo trmasti slovenski duši, ki v simbiozi z moštvenim duhom, pozitivnim pobalinstvom, nepopustljivostjo in pogumom tvori zmagovalno kombinacijo. Vrhunec je bila uvrstitev na OI v Sydneyju, ki so si jo selektor Leopold Jeras, igralci Rolando Pušnik, Iztok Puc, Uroš Šerbec, Aleš Pajovič ... priigrali v vročem Domu športov v Zagrebu. To je bil doslej, vsaj po moje, tekmovalni vrhunec rokometne samostojnosti, in predvsem za slovenski rokomet vrednejši podvig od evropskega srebra v Tivoliju.

Denič in Zorman sta ključna moža zdajšnjega rodu. Tega ni mogoče skriti. Selektor uspešno preigrava domače kritike in z očitno pomočjo Zormana narekuje hierarhijo v slačilnici in njen utrip. Selektorjeva zasluga je, da je igro zaradi značilnosti igralcev pravočasno usmeril v sodobnejšo smer, ki jo narekuje hitra igra. Na EP v Srbiji je Slovenija že imela zametke odličnega izida, v Španiji je bila odkritje, v Braziliji na OI (tja se mora še uvrstiti) naj bi dosegla vrhunec. A pot do cilja – ob (ne)upoštevanju slovenske moči – bo tlakovala tudi Deničeva tankočutnost pri izbiri ekipe. Tako široke selekcije s številnimi legionarji morda ni imel še noben selektor. V Zormanu bo resda imel svetovalca, če bo ob tem tudi eden od najvidnejših na igrišču, pa bi ta doslej presenetljivo dobro delujoča naveza lahko povzročila tudi razpad sistema.

Olimpijski ciklus (2012–2016) z izjemo manjšega in neškodljivega spodrsljaja z letošnjim EP na Danskem vendarle ima razvojno krivuljo navzgor. Ko bi le imela še svetovnega asa, ki bi kot za stavo paral mreže tekmecev ...