Desetletje žalostnih punc

Od kar so skoraj vse moje prijateljice čez noč postale ljubiteljice Taylor Swift se spet začenjam spraševati, kaj se dogaja s svetom, da v njem zadnja leta največ pozornosti poberejo žalostne punce.

Naj vnaprej razočaram: pojma nimam. A ker sem nagnjena k predimenzioniranju, poleg tega pa vem, da o stanju sveta veliko povejo tudi tisti trendi, ki si tega ne prizadevajo početi, sem prepričana, da ne gre za naključje.

Začelo se je z Amy Winehouse, nadaljevalo z Rihanno, Florence Welch, Adele, Lano del Rey, zdaj smo pri Taylor Swift in močno dvomim, da je studenec presahnil. Stanje duha v pop glasbi skratka priča o tem, da je dekliška žalost eden najbolj zaželenih prodajnih artiklov. To nas v zgodnjem enaindvajsetem stoletju zanima, to se nas tiče, to nas pretrese. To hočemo.

Pred časom sem na portalu Jezabel brala tekst nekega dekleta, kateremu se pri najboljši volji ne spomnim imena, je pa zelo strastno in prepričano zatrjevalo, da je šlo nekaj narobe, kot je gospodinjski feminizem Beyonce tipa »sama služim svoj denar in če me boš prevaral, te bom zapustila še preden bi se mi utegnil opravičiti, aja, pa tvoje stvari so v škatlah na levi« nadomestil melanholični mazohizem Lane del Rey, ki ve, da je v svetu človeških stvari vse narobe in da je vse težko, a v to noče, ne more ali ne zna aktivno poseči. Pa je šlo res?

Ker sama nikdar nisem bila ljubiteljica prisilne sreče in navideznega občutka moči, kot da feministične farse poznih devetdesetih ne pogrešam. Nikoli se mi ni zdelo posebej verjetno, da se do moči in trdnosti pride tako, da se ne glede na vse zatrjuje, da se ju ima. Če kaj, se mi zdi, da je pop zadnjega desetletja napredoval v iskrenosti. Da se je pravzaprav bolj kot marsikatera oblika rafinirane umetnosti priučil izraziti pa tudi kultivirati občutek za to, da je včasih res preprosto vse narobe in da gotovo ne bo pomagalo vpiti, da smo močnejši od usode. Še posebej zato, ker nismo.

Ne vem točno kako, a priučil se je razumeti, da je moč in svobodo v tem tesnem, ozkem svetu omejenih možnosti včasih moč najti samo še v artikulaciji obstoječega stanja, čez bolečino nalepiti obliž lepote, tisto, kar po nujnosti uhaja našemu nadzoru nadzorovati vsaj s tem, da o tem pripovedujemo.

Zgodovina umetnosti uči, da se, kadar kraljujejo zasebnost, žalost in lepota običajno bliža konec sveta. Da so to obdobja, ko se vsa javna podjetja zdijo pretežka in domala zaman, da vzbujajo občutek, da bodo od nas terjala preveč truda za premajhen rezultat in nagradila zgolj z razočaranjem in da je resignacija včasih še edina resnicoljubna gesta. Da so to bolj kot karkoli drugega obdobja velike nemoči. In kdo je primernejši glasnik nemoči od žalostnega dekleta.

***

Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od leta 2009 je članica uredniškega odbora študentske literarne revije Idiot, piše pa tudi literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina in Poglede.

Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.