Dezertifikacija naših življenj

Zadelo me je prejšnji teden, ko sem se sredi pregorelega dopoldneva peljala čez ljubljansko kotlino, od Kamnika proti Ljubljani. Nebo na nobeni strani ni bilo modro, pač pa motno rumenkasto, prekrito s tanko plastjo prahu in vročega zraka, ki je zastirala pogled na hribe. Čisto pri vrhu nebesnega svoda bi barvo lahko z nekaj naklonjenosti imenovali umazano azurno. Koruzna polja, ki bi morala zgodaj avgusta kipeti in poljske ceste spreminjati v mrežo zelenih labirintov in tunelov, so se povešala v tla, porjavela in premagana, še preden bi okoliški otroci z njih potrgali prve stroke za piknik s pečeno koruzo. Travniki so porumeneli in se zlili s strnišči, ki ostajajo prazna po žetvi. Pogled čez polja do roba gozda barvne palete ne popestri kaj dosti: krošnje so ožgane in razredčene, ...