Dileme Levice
Levica bo k vladi pripuščena samo pod pogojem, da v ničemer ne bo ogrozila obstoječih razmerij moči.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Povolilna matematika je izpostavila lepo simetrijo med dvema strankama, ki stojita na različnih ideoloških bregovih, a sta soočena s primerljivimi dilemami. Vlada statusa quo, sestavljena okoli nestabilnega jedra sil, ki predstavljajo kontinuiteto s sedanjimi metodami vladanja, je mogoča le ob podpori ene od strank, ki sta, iz nasprotujočih si izhodišč, svojo identiteto zgradili prav na nasprotovanju prevladujočemu konsenzu.
Ironija je, da je program krščanskodemokratske Nove Slovenije po svoji obliki precej revolucionaren: prizadeva si za prelom z dosedanjimi praksami državnega upravljanja in politično-gospodarskimi razmerji. Program socialistične Levice pa je po svoji obliki klasično konservativen: sklicuje se na nenapisano »bistvo«, na katerem temeljijo hegemonični politični in družbeni konsenzi, in si želi oživitve veljavnega reda z vrnitvijo v idealizirano preteklost – v danem primeru, v zlato dobo socialne države, državnega paternalizma ter vrednot antifašizma in gibanja neuvrščenih.
To je delno paradoks, ki velja za večino evropskega demokratičnega socializma. Kljub identiteti, ki jo je ohranila od svoje revolucionarne ali reformistične preteklosti, se evropska levica ne zavzema več za temeljne družbene spremembe, temveč večinoma hrepeni za izgubljeno dediščino socialne države in si prej kot za prenovo (še manj pa za prevrat) prizadeva za ohranitev obstoječega ali vrnitev k izgubljenim konsenzom preteklih desetletij. Toda če je bila socialna država, ki jo brani zahodnoevropska levica, dosežena prek dolgotrajnih demokratičnih bojev proti etablirani politiki in ekonomskim elitam, je bila na Slovenskem uvedena »z vrha«, s strani iste nedemokratične oblasti, ki je postavila ekonomske temelje sedanji eliti.
»Establišment« in »socialna država« sta na Zahodu vedno sobivala v napetosti. Država blaginje je bila korektura oblasti etablirane elite in protiutež njenemu gospodarskemu vplivu. Pri nas pa sta establišment in socialna država brat in sestra, otroka iste totalitarne preteklosti; država blaginje pa je predvsem sredstvo za legitimacijo oblasti establišmenta.
To se nemara sliši abstraktno, a ima zelo konkretne posledice. Politične sile, ki obvladujejo vzvode moči na Slovenskem, sicer govorijo socialdemokratski jezik in se rade kitijo z levičarskimi simboli, toda za ohranjanje javnih servisov, redistributivnih politik in državnega nadzora nad gospodarstvom se zavzemajo zgolj in natanko v tisti meri, ki ustreza menedžerskemu razredu, ki ima monopol nad upravljanjem s temi, nominalno socialdemokratskimi politikami.
Ta razred seveda ni enoten. Dlje ko je slovenski ekonomski model izpostavljen vplivom globalnih trendov, ne da bi se jim prilagajal s premišljenimi reformami, hitrejši je njegov razkroj in močnejša so trenja interesov znotraj njega. Biti nadzornik državnega podjetja ali veliki kreditojemalec državnih bank pač ni isto kot biti birokrat za okencem. Prav vse večje razlike med interesi znotraj državno-ekonomskega sistema so glavni vzrok za politično fragmentacijo na levici. A dejstvo je, da so, tako ali drugače, vse stranke leve sredine politične predstavnice integriranega državnega sistema, kjer sta ekonomski in politični establišment nepregledno zlizana z institucijami, ki naj bi obstajale zato, da varujejo blaginjo čim večjega dela prebivalstva.
Ta model je bil problematičen že pred krizo, v zadnjem desetletju pa je začel kazati nedvoumne znake razkroja. Za njegovo dekadenco sta mogoči dve konsistentni rešitvi, ki ju poosebljata Nova Slovenija in Levica: privatizacija in liberalizacija ali reforma, ki naj zaščiti javni interes v državnih podsistemih. Obe alternativi se spopadata z istim temeljnim problemom: odporom skupin, ki so interesno vezane na nepregledno upravljanje državne lastnine in nadzor nad sredstvi, namenjenimi javnim servisom.
Toda če se liberalna desnica jasno zaveda težavnosti tega izziva, Levica živi od tiščanja glave v pesek pred pastmi lastne politične strategije. Levica bo k vladi pripuščena samo pod pogojem, da v ničemer ne bo ogrozila obstoječih razmerij moči, ki so porok za nadaljevanje postopnega razkroja javnih servisov v korist njegovih upravljavcev. Cena za njeno sodelovanje v vladi je, da postane le še ena v nizu skupin, ki jih je treba zadovoljiti pri razdelitvi vpliva nad javnim sektorjem v krizi. To je sicer nadležno, a glede na majhno politično težo Levice ne zelo težko.
Vse kaže, da je Levica brez zadržkov pripravljena privoliti v to vlogo. Prav s tega vidika je najlažje razumeti njeno vztrajanje na simbolni politiki. Med vsemi pogoji, ki bi jih Levica lahko postavila v koalicijskih pogajanjih, od bogatega nabora kleptokratskih kadrov iz časov Cerarjeve vlade, na katere bi lahko dala svoj veto, je kot znak svoje nepopustljivosti in programske načelnosti poudarila – ponovitev referenduma o članstvu v zvezi Nato. In znižanje že tako mizernega proračuna za obrambo.
Nova Slovenija ima problem, kako uveljaviti ekonomski liberalizem na krščanskodemokratski ideološki podlagi v deželi, ki je večinsko nenaklonjena obema. Problem Levice je ravno obraten – kako artikulirati konsistentno levičarsko politiko v deželi, kjer so levičarske ideje šum, ki ga oblastna elita spodbuja, da bi pod njim nemoteno nadaljevala razgrajevanje javnih servisov. Mislim, da se vsaj na neki nezavedni ravni številni predstavniki Levice te dileme zavedajo; na zavedni ravni od nje bežijo tako, da se zatekajo v tiste redke simbolne geste, ki so res moteče za mainstream, a hkrati ne ogrožajo resno njegovega primata.
A še tako glasni boj proti evroatlantski plutokraciji ne more preglasiti molka Levice glede temeljnega vprašanja postkomunistične Slovenije: v deželi, kjer ima država monopol nad javnim dobrim – kdo nadzoruje nadzornike?
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Ironija je, da je program krščanskodemokratske Nove Slovenije po svoji obliki precej revolucionaren: prizadeva si za prelom z dosedanjimi praksami državnega upravljanja in politično-gospodarskimi razmerji. Program socialistične Levice pa je po svoji obliki klasično konservativen: sklicuje se na nenapisano »bistvo«, na katerem temeljijo hegemonični politični in družbeni konsenzi, in si želi oživitve veljavnega reda z vrnitvijo v idealizirano preteklost – v danem primeru, v zlato dobo socialne države, državnega paternalizma ter vrednot antifašizma in gibanja neuvrščenih.
To je delno paradoks, ki velja za večino evropskega demokratičnega socializma. Kljub identiteti, ki jo je ohranila od svoje revolucionarne ali reformistične preteklosti, se evropska levica ne zavzema več za temeljne družbene spremembe, temveč večinoma hrepeni za izgubljeno dediščino socialne države in si prej kot za prenovo (še manj pa za prevrat) prizadeva za ohranitev obstoječega ali vrnitev k izgubljenim konsenzom preteklih desetletij. Toda če je bila socialna država, ki jo brani zahodnoevropska levica, dosežena prek dolgotrajnih demokratičnih bojev proti etablirani politiki in ekonomskim elitam, je bila na Slovenskem uvedena »z vrha«, s strani iste nedemokratične oblasti, ki je postavila ekonomske temelje sedanji eliti.
»Establišment« in »socialna država« sta na Zahodu vedno sobivala v napetosti. Država blaginje je bila korektura oblasti etablirane elite in protiutež njenemu gospodarskemu vplivu. Pri nas pa sta establišment in socialna država brat in sestra, otroka iste totalitarne preteklosti; država blaginje pa je predvsem sredstvo za legitimacijo oblasti establišmenta.
To se nemara sliši abstraktno, a ima zelo konkretne posledice. Politične sile, ki obvladujejo vzvode moči na Slovenskem, sicer govorijo socialdemokratski jezik in se rade kitijo z levičarskimi simboli, toda za ohranjanje javnih servisov, redistributivnih politik in državnega nadzora nad gospodarstvom se zavzemajo zgolj in natanko v tisti meri, ki ustreza menedžerskemu razredu, ki ima monopol nad upravljanjem s temi, nominalno socialdemokratskimi politikami.
Ta razred seveda ni enoten. Dlje ko je slovenski ekonomski model izpostavljen vplivom globalnih trendov, ne da bi se jim prilagajal s premišljenimi reformami, hitrejši je njegov razkroj in močnejša so trenja interesov znotraj njega. Biti nadzornik državnega podjetja ali veliki kreditojemalec državnih bank pač ni isto kot biti birokrat za okencem. Prav vse večje razlike med interesi znotraj državno-ekonomskega sistema so glavni vzrok za politično fragmentacijo na levici. A dejstvo je, da so, tako ali drugače, vse stranke leve sredine politične predstavnice integriranega državnega sistema, kjer sta ekonomski in politični establišment nepregledno zlizana z institucijami, ki naj bi obstajale zato, da varujejo blaginjo čim večjega dela prebivalstva.
Ta model je bil problematičen že pred krizo, v zadnjem desetletju pa je začel kazati nedvoumne znake razkroja. Za njegovo dekadenco sta mogoči dve konsistentni rešitvi, ki ju poosebljata Nova Slovenija in Levica: privatizacija in liberalizacija ali reforma, ki naj zaščiti javni interes v državnih podsistemih. Obe alternativi se spopadata z istim temeljnim problemom: odporom skupin, ki so interesno vezane na nepregledno upravljanje državne lastnine in nadzor nad sredstvi, namenjenimi javnim servisom.
Toda če se liberalna desnica jasno zaveda težavnosti tega izziva, Levica živi od tiščanja glave v pesek pred pastmi lastne politične strategije. Levica bo k vladi pripuščena samo pod pogojem, da v ničemer ne bo ogrozila obstoječih razmerij moči, ki so porok za nadaljevanje postopnega razkroja javnih servisov v korist njegovih upravljavcev. Cena za njeno sodelovanje v vladi je, da postane le še ena v nizu skupin, ki jih je treba zadovoljiti pri razdelitvi vpliva nad javnim sektorjem v krizi. To je sicer nadležno, a glede na majhno politično težo Levice ne zelo težko.
Vse kaže, da je Levica brez zadržkov pripravljena privoliti v to vlogo. Prav s tega vidika je najlažje razumeti njeno vztrajanje na simbolni politiki. Med vsemi pogoji, ki bi jih Levica lahko postavila v koalicijskih pogajanjih, od bogatega nabora kleptokratskih kadrov iz časov Cerarjeve vlade, na katere bi lahko dala svoj veto, je kot znak svoje nepopustljivosti in programske načelnosti poudarila – ponovitev referenduma o članstvu v zvezi Nato. In znižanje že tako mizernega proračuna za obrambo.
Nova Slovenija ima problem, kako uveljaviti ekonomski liberalizem na krščanskodemokratski ideološki podlagi v deželi, ki je večinsko nenaklonjena obema. Problem Levice je ravno obraten – kako artikulirati konsistentno levičarsko politiko v deželi, kjer so levičarske ideje šum, ki ga oblastna elita spodbuja, da bi pod njim nemoteno nadaljevala razgrajevanje javnih servisov. Mislim, da se vsaj na neki nezavedni ravni številni predstavniki Levice te dileme zavedajo; na zavedni ravni od nje bežijo tako, da se zatekajo v tiste redke simbolne geste, ki so res moteče za mainstream, a hkrati ne ogrožajo resno njegovega primata.
A še tako glasni boj proti evroatlantski plutokraciji ne more preglasiti molka Levice glede temeljnega vprašanja postkomunistične Slovenije: v deželi, kjer ima država monopol nad javnim dobrim – kdo nadzoruje nadzornike?
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
