Dileme Nove Slovenije

Novi Sloveniji se najbrž najbolj izplača vztrajati pri veliki koaliciji kot edini alternativi.
Objavljeno
21. julij 2018 07.00
Posodobljeno
21. julij 2018 12.00
Takoj po tem, ko je NSi sporočila umik iz pogajanj s strankami leve sredine, je predsednik SD Dejan Židan prišel na dan z opazko, ki najbrž bolj kot katerakoli druga povzema dileme Nove Slovenije glede vstopa v Šarčevo koalicijo: »Ob takšnem osnutku koalicijske pogodbe ima vsakdo dolžnost, da pri pogajanjih vztraja do konca.«

Židan je verjetno hotel povedati, da so bila pogajanja že tako daleč, da je od njih neodgovorno odstopiti v zadnjem trenutku; toda pravica, da zapustiš pogajalsko mizo, je sestavni del vsakih pogajanj. V nasprotnem primeru ne gre za prava pogajanja, ampak za obliko diktata, pri katerem je šibkejši partner podrejen prioritetam in muham močnejšega. Možnost, da v ključnih trenutkih opozori: »Brez mene ni rešitve,« in s tem močnejše sogovornike prisili, da upoštevajo njegove predloge, je ključni vidik pogajalske strategije. Ta pa seveda lahko deluje le, če je grožnja, vsebovana v takšnem opozorilu, verodostojna. Če torej šibkejši partner pogajanja res lahko zapusti in če je drugim pogajalcem jasno, da bi takšna prekinitev sodelovanja bolj kot njemu škodila drugim.

Nova Slovenija je pred resno dilemo, saj se dobro zaveda, da ima takšno moč veta le v sedanjem trenutku. Ko bo sporazum sklenjen, vlada sestavljena in resorji porazdeljeni, se bo NSi, s svojimi programskimi prioritetami in svojimi predstavami, kako pristopati k reševanju nepredvidenih težav, znašla v manjšini. V situaciji, ko bo Židanova izjava zares držala – ko nobeden od partnerjev ne bo imel več možnosti, da zapusti pogajalsko mizo, ker bo dinamika vladnega usklajevanja terjala, da na koncu dneva pride do sporazuma, kakršenkoli naj bo – bo Nova Slovenija ugotovila, da se je znašla v kletki. Z malo možnosti, da pri kateremkoli vitalnem vprašanju znotraj koalicije najde trajnega zaveznika, ki bi ji pomagal uveljavljati njene predloge, bi kmalu spoznala, da bo vedno znova preglasovana. In da glede tega ne more storiti ničesar, saj bi bilo vsem jasno, da bi njen predčasni izstop iz koalicije pomenil večjo škodo zanjo kot za druge. »Dolžnost, da pri pogajanjih vztraja do konca,« bi v praksi pomenila dolžnost, da se pri vseh pomembnih vprašanjih pokori željam drugih koalicijskih partnerjev.

image
Luka Lisjak Gabrijelčič
zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta FOTO: Blaž Samec


Nova Slovenija se je med vsemi realističnimi povolilnimi scenariji verjetno najbolj bala prav sedanjega. Situacije, ko bo SDS dovolj močna, da se bo lahko legitimno imela za edino zmagovalko volitev, hkrati pa prešibka, da bi sestavila desnosredinsko vlado. Alternativni vladni scenarij pa bi skoraj nujno vključeval vse levosredinske stranke in NSi, ki bi se tako znašla v izraziti manjšini v vladi brez močnega vodstva. Jasno je, da je takšna konfiguracija ukrojena po meri SDS, ki bi lahko preprosto kovala politični kapital iz notranjih sporov in neuspehov koalicije in hkrati svojo edino preostalo konkurentko na desnici prepričljivo prikazala kot kolaborantko – kot neverodostojno stranko, ki je po eni strani pripomogla k temu, da SDS kljub relativni zmagi ostaja v opoziciji, pa drugi pa iz svojega nenačelnega sodelovanja ni iztržila nobenega otipljivega rezultata.

Janševa povsem racionalna odločitev, da se odpove mandatarstvu, je smiselna tudi zaradi tega vidika. Brez ponižujočega poraza v državnem zboru, ki bi izrecno pokazal, da je Janša kljub podpori NSi zelo daleč od glasov, potrebnih za vladanje, bo vstop Nove Slovenije v Šarčevo vlado precej lažje prikazati kot izdajo desnosredinskih načel. Brez ponesrečenega glasovanja o Janševem mandatarstvu bo Nova Slovenija prikrajšana za javni ritual, v katerem bi pokazala, da je pripravljena podpreti desnosredinsko vlado, »a kaj, ko ni mogoča«. Če bo, kot vse kaže, Šarec prišel pred poslance prvi, bo NSi podporo njegovi kandidaturi veliko težje upravičila kot »drugo najboljšo« ali »najbolj realistično« možnost.

In, kot rečeno, enkrat v vladi – z omejenim številom ministrstev, kakršno pač ustreza njeni številčni teži znotraj koalicije – se ji bo manevrski prostor radikalno zožil. Po eni strani bi bila eksistencialno veliko bolj od ostalih strank odvisna od uspeha vladnih projektov: zaradi svojega podrejenega položaja in s SDS, ki bi ji dihala za ovratnik, bi ponovitev izkušnje opotekave Cerarjeve vlade zanjo pomenil gotovo pogubo. Po drugi strani bi bil izstop iz takšne neuspešne avanture komajda opcija. Pokazal bi le na njeno nekoristnost – prešibka, da bi lahko bila močen partner levici v koalicijski vladi, premalo zanesljiva kot zaveznica znotraj desne alternative –, ostale stranke pa bi dobro vedele, da pred vrati vladne palače čaka Levica, pripravljena na vstop ob spremljavi zmagoslavnih fanfar: »Mar vam nismo povedali, da brez nas ni levosredinske vlade?«

Levosredinske stranke – pravilneje bi bilo reči »stranke razdrobljene levoliberalne hegemonije« – potrebujejo Novo Slovenijo kot figov list. Kritiki na desnici imajo prav, da bi NSi v takšni koaliciji delovala kot okrasek na fasadi sredinskosti in kot nekakšen hommage političnemu slogu, podedovanemu iz Drnovškovih časov. In kritiki na radikalni levici imajo prav, ko opozarjajo, da bi se stranke etablirane levice s tem elegantno izognile izvajanju levih politik, odgovornost za nepriljubljene »neoliberalne« ukrepe pa bi lahko enostavno zvrnile na manjšega partnerja.

V tej konfiguraciji bi se Novi Sloveniji verjetno najbolj izplačalo vztrajati pri veliki koaliciji kot edini alternativi. To je edini scenarij, kjer NSi lahko opravi konstruktivno vlogo, in verjetno tudi edini, od katerega si lahko obeta rast volilne podpore. Na ugovor levosredinskih strank, da takšen »zgodovinski kompromis« ni potreben, ker da je levica na volitvah dobila znatno večino, pa bi lahko odgovorili: potemtakem vlado lahko gotovo sestavite tudi brez nas.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.