Disko piškotki za ustavno sodišče

Piše se leto 1933. V begu pred Stalinom pride na sovjetsko mejo čreda ovac. Graničar jih ustavi. »Zakaj bežite

iz Rusije?« jih vpraša.

»Pred politično policijo,« pravi ena. »Stalin je naročil, da morajo zapreti vse slone.«

»Ampak saj vendar niste sloni,« se začudi graničar.

»Povej ti to policiji!« reče ovca.

Naj mi Ustavno sodišče Republike Slovenije ne zameri, ampak vsaj za hip so me spomnili na politično policijo, ki ne loči med sloni in ovcami. Ali pa se izogiba takemu ločevanju. Najprej je pri tem velecenjenem sodišču sumljivo nekaj: da so bile v zadnjem času demonstracije pred vsemi »rednimi« sodišči, ko pa je ustavno sodišče tako rekoč zaukazalo, da se mora neki zapornik vrniti v poslanske klopi, ni tam nihče protestiral. Kaj bi bilo, če bi parlament sprejel zakon, da so lahko ustavni sodniki tudi zaporniki z Doba in zapornice z Iga? To lahko naredijo vsak trenutek, ne vem pa, kako bi se izšlo.

Ali ni morda prav ustavno sodišče edino politično sodišče na Šentflorjanskem? Vsa druga sodišča se vidno trudijo znebiti političnosti, ustavni sodniki pa v svoji novodobni inkvizitorski vlogi tudi vidno uživajo. In ne samo to, občasno kar razgaljajo svojo politično opredeljenost − do česar seveda imajo vso pravico, toda ustavni sodnik vendarle ne more iti pred parlament in v šipe lučati granitnih kock. Zlasti pravniki, menda vrhunski pravniki, bi si morali izbistriti, kaj jim položaj v družbeni hierarhiji narekuje. Ustavno sodišče ne bi smelo biti nekaj »od volitev do volitev« ali od danes do jutri, od spomladi do jeseni.

Gre za inštitucijo, ki seveda deluje v politiki, vendar bi morala ohranjati neko jasno razdaljo, pravzaprav bi morala biti čuvar ne samo neke politične kulture, ampak tudi vsesplošne etične in pravne »higiene«. Pri našem ustavnem sodišču lahko opažamo, da se je z Olimpa spustilo v Had in da je morda že najbolj spolitizirana instanca v pravosodju. Čeprav kot tako ni v sistemu pravosodja, ampak je nekaj posebnega, ima poseben položaj v geometriji politične ureditve. Morda je prav to njegova težava − da vsakokratni »ekipi« sodnikov ne uspe doumeti širših razsežnosti svoje naloge.

Ustavno sodišče bi moralo biti povsod končni, skrajni korektiv političnih dogodkov, ki so seveda že po svoji genetiki nagnjeni k konfliktu, spopadu, razkroju, uničenju. Seveda, če ga države imajo; Velika Britanija, denimo, ga nima, v ZDA to nalogo opravlja vrhovno sodišče itd.). Pri nas, kot se zdi, se v tem pogledu opušča profesionalnost in se v vse skupaj čedalje bolj vpleta politika. Ustavni sodniki, vsaj nekateri, so postali »politični kader«, kar jim ni ravno v čast. Naj si kar priznajo, ta status ne uživa več nobenega posebnega spoštovanja, kar je seveda slabo za politični sistem in zdravje družbe v celoti.

Prav neverjetno je, kako ustavni sodniki še niso opazili, da se povsem neposredno vpletajo v zakonodajno vejo oblasti. Recimo ustanovitev občine Ankaran, ukinjanje Titovih ulic itd. Zdaj pa »začasno zadržanje« sklepa državnega zbora, po katerem obsojenec na toliko in toliko ne more biti več poslanec. Pravila so jasna. Kakšno novo pravno leporečje pa je to »začasno zadržanje«? Bo v prihodnosti lahko devet ustavnih sodnikov »začasno zadržalo« karkoli, recimo vojno napoved Slovenije ZDA ali Rusiji? Pri čemer sodniki seveda sploh niso enotni, ampak pravzaprav razklani, kar že samo po sebi govori, v kako težaven položaj so zašli.

Poleg tega se jim javnost že posmehuje − kar ni slabo samo za ustavno sodišče, ampak tudi za politično klimo deželice v celoti. Sokrat bi se čudil: razsoditi, da zapornik ne more biti poslanec, lahko pa zapornik postane poslanec, ker ima to pravico, sodi v obnebje kvantne fizike, ki je celo Einstein ni nikoli docela doumel. Kako bodo zapornika nekje pri Trebnjem obravnavali, če bo, bognedaj, udeležen v kako manjšo prometno nesrečo? Kot zapornika (kar je trenutno vsaj formalno njegov osnovni socialni status), kot zapornika na službeni poti ali kot poslanca, ki uživa vso imuniteto?

Sodnike ustavnega sodišča je kajpak treba tudi opozoriti, da z veliko palico dregajo v politiko, česar ne bi smeli. Njihov sklep o zaporniku/poslancu je bil seveda kepa, ki je morala postati plaz. Zdaj nekatere stranke že zahtevajo »politično odgovornost« vodstva državnega zbora, kar ni nič drugega, kot netenje parlamentarne in nove vsesplošne politične krize. Bravo, ustavni sodniki! Ste to hoteli? In to celo v imenu čuvanja ustavne ureditve, ki sicer ni nikoli perfektna, a se jo vselej da še bolj povoziti.

Piše se leto 2014 in ima me, da bi gledal angleški kviz Mastermind, v kateri nastopi tudi Karl Marx.

»Vaše ime?«

»Karl Marx.«

»Izberite, prosim, temo.«

Pričakoval sem, piše prijatelj Ben Lewis, da bo izbral dialektični materializem, ampak rekel je:

»Britanska rejverska kultura 1988«1992.«

Občinstvo je osupnilo. V snu sem začutil val olajšanja; o tem Karl Marx ne more imeti kaj dosti pojma.

»Povejte ime mladega britanskega podjetnika, ki je organiziral rejverske zabave pod milim nebom na skrivnih lokacijah v bližini avtoceste M25.«

»Tony Colston-Hayter,« je rekel Marx z nemškim naglasom.

»Točno!«

»Kakšen je bil slengovski izraz za tablete, ki so vsebovale snov MDMA in so jih uporabljali na acid-house zabavah v poznih ...«

Preden je bilo vprašanja konec, je Marx hladnokrvno odgovoril: »Disko piškoti!«

Točno! Kakšen disko piškotek bi se gotovo prilegel tudi našim ustavnim sodnikom.