Dnevnik korona kronika

No, zdaj pa imam, dobre vile so prisluhnile mojim asocialnim osebnostnim motnjam in me poslale v samoizolacijo.
Fotografija: Daljša obdobja samoizolacije so pri filmofilih in knjigožerih nekaj vsakdanjega, zato sedanje stanje verjetno doživljamo z manj stresa. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Daljša obdobja samoizolacije so pri filmofilih in knjigožerih nekaj vsakdanjega, zato sedanje stanje verjetno doživljamo z manj stresa. FOTO: Jure Eržen/Delo

V dneh, ko kot predstavnik laične javnosti o pandemiji ne morem nič pametnega – kaj šele strokovnega – napisati, ko se po dolgem času počutim nepotrebnega in nepomembnega, ko čakam in po svoje tuhtam, ko z enim očesom nenehno (preveč) preverjam novice, analiziram grafe, ločujem med rdečimi, modrimi in rumenimi črtami, ki se nočejo zravnati, z drugim očesom pa zadoščam svojim eskapističnim potrebam, sem prišel do sklepa, da mesec marec posvetim brezdelni samoizolaciji. V času zapovedanih omejitev sem v družbeno koristnem smislu neuporaben; tudi če bi rad pomagal, ne smem, v nasprotju z nekaterimi prijatelji in prijateljicami, ki, denimo, šivajo zaščitne maske, na daljavo poučujejo ali novinarsko poročajo. Vegetiram, se kulturno plemenitim in tečem.



Ker pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra, je moral biti za nekaj dober tudi covid-19, poleg kristalno čiste Beneške lagune in izginulih oblakov smoga na Kitajskem je moj profil na twitterju – onstran običajne novembrske špice – postal nenavadno popularen. S ščepcem knjižnih in filmskih predlogov za samoizolacijo (mimogrede, bo to letošnja beseda leta?) sem, kot kaže, zadel terno, tvit s priporočili iz ponudbe dveh največjih servisov za pretakanje avdiovizualnih vsebin pa je šel (za moje standarde) v stratosfero. Saj veste, kultura na družbenih omrežjih tolče revščino, leta in leta tezgariš, gradiš bazo sledilcev in nekako prilezeš do tisočaka, po levi in desni pa te prehitevajo razni NN-ji, ki gonijo notranjo politiko in se nenehno pričkajo.

Občutek imaš, da si zavozil kariero, podobno kot Orson Welles, ki je vedno obžaloval, da pod Franklinom D. Rooseveltom ni šel v politiko, ampak je ostal zvest umetnosti, kjer je zabijal čas z režiranjem filmov, ki jih večinoma sploh ni dokončal.
V času samoizolacije je svetovni splet malodane klecnil pod težo takšnih ali drugačnih priporočil na temo apokalipse. Prednjačijo kajpak sugestije za knjige in filme, ki jih pretakamo neposredno na računalnik, telefon ali tablico, toda večina teh dobrovoljnih priporočil je popolnoma zgrešila poanto, hočem reči, komu se v tem času bere Kingov The Stand (1978) ali gleda Soderberghova Kužna nevarnost (2011)? To je kulturniški mazohizem, ki sem mu, priznam, od začetka marca tudi sam enkrat podlegel in takoj obžaloval odločitev. Malce subtilnosti, prosim, zakaj ne Borges, de facto avtor za ta čas, ali J. G. Ballard, čigar distopična fikcija je daljnovidna, na primer v kratki zgodbi Oddelek za intenzivno nego (1977), ki govori o ljudeh v izolaciji, ki med seboj komunicirajo samo prek zaslonov.

V času zapovedanih omejitev sem v družbeno koristnem smislu neuporaben; tudi če bi rad pomagal, ne smem, v nasprotju z nekaterimi prijatelji in prijateljicami, ki, denimo, šivajo zaščitne maske, na daljavo poučujejo ali novinarsko poročajo. FOTO: Boštjan
V času zapovedanih omejitev sem v družbeno koristnem smislu neuporaben; tudi če bi rad pomagal, ne smem, v nasprotju z nekaterimi prijatelji in prijateljicami, ki, denimo, šivajo zaščitne maske, na daljavo poučujejo ali novinarsko poročajo. FOTO: Boštjan


Še malo avtofikcije; če mislite, da sars-cov-2​ izhaja iz Wuhana, se motite, rodil se je v moji glavi, kot posledica dolgoletnih prizadevanj po popolni zamrznitvi. Prisežem, ko sem ob pregovorno zelenih zimah zadnja leta lamentiral nad pomanjkanjem snega, sem si vedno želel, da bi nas sneg za kašen teden zasul do vratu, podobno kot mojega kolega iz Winnipega, »najhladnejšega urbanega območja na svetu«, ki ga snežna odeja na debelo prekrije vsako zimo. Šole in vrtci se zaprejo, promet obstane, ljudje delajo od doma, obratujejo le najnujnejši servisi. Malo me prevzema bela romantika in malo nostalgija, v otroštvu se nam je nekaj podobnega enkrat res zgodilo, mulcem se nam je zdelo imenitno, da nam tiste tri dni ni bilo treba v šolo.

No, zdaj pa imam, dobre vile so prisluhnile mojim asocialnim osebnostnim motnjam in me poslale v samoizolacijo. Brez snega, čeprav ravno trenutku, ko tole pišem, pred oknom poplesujejo snežinke. Kot bi me nekdo provociral. Ne bom blefiral, sem komot človek, ki za osebno srečo ne potrebuje veliko. François Truffaut je moj duhovni brat, njegovo izjavo, da bi »s tremi filmi na dan, dvema knjigama na teden in veliko dobre glasbe« lahko brez problema živel do konca dni, podpišem tudi jaz. Dodal bi samo še dober wifi-signal in fuzbal, brez tega pač ne gre.

Daljša obdobja samoizolacije so pri filmofilih in knjigožerih nekaj vsakdanjega, zato sedanje stanje verjetno doživljamo z manj stresa. »Saj se sploh ni veliko spremenilo,« je navrgel stari prijatelj, ki živi na Irskem in ki moje občasne računalniške zagate – preroško – že od nekdaj rešuje na daljavo. Duhovne hrane je dovolj, problem je s prostočasnimi navijaškimi fetiši. Njemu so odpovedali svetovno prvenstvo v snookerju, meni evropsko prvenstvo v nogometu in vse nacionalne lige. Kriza. Kultura je že v redu, ampak človek se nekje mora zdivjati; fizično to počnem s tekom po hosti in sobotnim žogobrcem, mentalno pred teve zaslonom (še bolje, v živo) med ogledom tekme. Vedenjsko civilizacijske norme in navijaški primitivizem s kopico psovk je treba spraviti v ravnovesje. Čez dan kultura, zvečer tekma. Lahko tudi obratno.

Pomanjkanje nogometa je postala resna stvar, ko je konec tedna odpadel naš redni žogobrc v telovadnici, smo si že ponoči izmenjali kopico elektronske pošte in analizirali tekmo, ki je ni bilo; kdo je koga predriblal ali polomil, kdo se je s kom skregal, kdo je prispeval ključno globinsko podajo za zmago in kdo je dal na koncu za pijačo. Nekdo je zadel celo s škarjicami! Tisti, ki ga skoraj nikoli ni, se je opravičil za odsotnost. Resno, kot bi bral Marqueza, ki je kot Kolumbijec gotovo spremljal čudovito igro, čeprav se o njej ni nikoli izjasnil, v nasprotju s Pasolinijem, Camusem, Eduardom Galeanom ali Marjanom Rožancem. Južnoameriški režiserji so načelno garancija za enciklopedično poznavanje nogometa, denimo Mariano Llinás, čigar štirinajsturno eksperimentalno ezoteriko La flor (2018) sem dokončal pred par dnevi. Formalno drzno delo, v katerem avtor štiri od šestih epizod nepričakovano prekine in pusti nedokončane, me je nenadoma navdihnilo; zakaj še jaz ne bi pričujočega teks...

***
Simon Popek, vodja filmskega programa v Cankarjevem domu in publicist
---
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še: