Dober dan, neznanec, kako ste danes?

Če se peljem ven iz Ljubljane, se mi zdi, da sem v petnajstih minutah v povsem drugem svetu. Ljudje, ki te, neznanca, srečajo, te pogledajo v oči in pokimajo; otrok, ki ti pride naproti po vaški poti, se ti ne ogne in ne pospeši koraka, ker v tebi ne vidi tujca, ki bi nemočnemu lahko kaj slabega storil, pač pa ti podari glasen dober dan, ali še glasnejšega, če si obrnjen stran, da bi ti tujec ne mislil, da te noče pozdraviti.

Stal sem ob robu ceste, na vasi nad Ljubljano, v trdi temi in nekem čudnem zimskem mrazu, bil sem v plašču in z zložljivim biciklom, saj sem prišel po avto, ki je dva dni prej v Ratečah na mrazu čudno rignil, enega čudnega spustil zadaj iz avtodimnika, njegovo srce pa je dalo od sebe toliko moči, da se mi je zazdelo, da ga bom moral peljati k spovedi, saj očitno odhaja v svoja pločevinasta nebesa.

Dvanajstletniki imajo pač tako navado.

Kamionček vlečne službe je bil sošolec mojega traktorja, bi rekel, vsaj po letih. Z voznikom sta bila v kabini dva mulca, stara sedem, osem let, za katera je bilo jasno, da bi bila v življenju najraje to, kar je njun ata − voznika avtovleke.

V Ratečah je tistega poznega popoldneva mraz dobro stiskal, a mulcev to ni motilo, da se ne bi pojala naokoli, kot bi ju poganjal kerozin. Ata ju je najprej miril, ko pa se mu je, ravno ko je bil moj pokvarjenec napol navlečen na kamionček, nenadoma pokvarila hidravlika, s katero je dvigal nakladalno ploščad, ju je jel malo zmerjati.

Mulca, ki sta prej med pojanjem mimogrede še vešče upravljala gumbe za dviganje in spuščanje ploščadi, sta spoznala, da je ata jezen, saj se je njihov družinski kruh ne zgolj pokvaril, pač pa je zadaj z njega visel še utrujen, betežen in star japonček.

Opazovalca me je zeblo, počasi pa tudi že mulca, ki sta v kabino očetove vleke očitno skočila kar izza peči in pozabila nadeti bundi; zavlekla sta se v kabino tovornjačka in se stisnila drug k drugemu, mraz je pač vedno bolj lezel vanju.

»Naj gresta na toplo, da se pogrejeta,« sem predlagal očetu, ki se je z izvijačem in kletvicami plazil okoli tovornjačka in poskušal najti napako.

Ne, kar naj malo potrpita, mraz ju bo pomiril, da ne bosta več norela, pa še to si bosta zapomnila, da se pozimi od doma ne gre brez bunde, je bil odločen ata, oblečen zgolj v ponošeno modro haljo, ki jo je nadel če srajco; tudi njega je zeblo, a ga je skrb, ker se je zdelo, da bo moral poklicati avtovleko, da bo odpeljala njegovo avtovleko, še vedno dovolj grela.

V njegovem glasu ni bilo niti sledu jeze, odločni zven besed mi je dal vedeti, da mraz mulcev ne bo poškodoval, morda pa malo spravil k pameti, kako se pozimi hodi od hiše.

V kakšni uri je pokvarjena avtovleka le navlekla pokvarjen avto nase in počasi so se z dvorišča izpred kmetije odpeljali proti Ljubljani.

Adijo, gospod, sta vpila iz kabine, tišeč glavi skozi odprto okno na mraz, lepo se imejte.
»Upam, da ni počil blok motorja ali da ni šla turbina,« je dejal njun oče, »v teh časih so taki stroški pravo prekletstvo.«

Česar ti baba ne pobere, ti mehanik, je znan pregovor starejših samohranilcev.

Potem se je glasno obregnil ob mulca, naj ga že nehata lomiti in naj zapreta okno, ker da gredo proti Ljubljani in da je konec heca. Ubogala sta, z nosovoma prilepljenima na šipo.

Že dolgo nisem videl očeta in otrok, ki bi se tako v popolnosti skladali.

Dober večer, gospod, je prišlo s ceste za mojim hrbtom. Ko sem se obrnil, da bi videl lastnika glasu, sem se skoraj zvrnil s svojega koleščka. Na pločniku na cesti je stala deklica s kantico za mleko. Dober večer, je še enkrat ponovila, in ko sem ji odzdravil, je počasi odšla skozi vas.

Drug svet od tistega, tam doli, čez Savo, kjer so se v zimski noči bleščale luči nočne Ljubljane.

Bilo je pred Filharmonijo, na pločniku, ko se je vame z balanco zaletel dvanajst, trinajst let star fant; zdelo se je, da namenoma. Pazi malo, sem mu dejal, on pa se je obrnil, se pripeljal nazaj in me vprašal, kaj težim.
Pripravljen, da me poči. Priznam, da me je za trenutek imelo, da bi ga tako okoli ušes, da bi to spremenilo njegove kolesarske navade, a so leta le zmogla razum.

Fantek, morda boš naslednjič naletel na nekoga drugačnega, sem mu dejal. In bo potem jok.

Ne seri, stari.

In je šel, pardon, se je peljal naprej po pločniku, in namenoma silil v ljudi, da so se mu morali umikati.

Morda bi ga pa vseeno moral počiti?

Ko sem hodila po pločniku v Stari Ljubljani, se je vame zaletelo zelo lepo napravljeno in urejeno dekle, in ko sem jo vprašala, zakaj se vozi po pločniku, me je nadrla, češ, kaj me briga in da bo vozila tam, kjer hoče, slišim ob jutranjem pogovoru ob kavi. Ker sem rekreativni kolesar, sem že nekaj let pač kriv za vsa početja vseh mestnih kretenov na kolesih, s tem sem se že sprijaznil.

Kakorkoli že ... nekaj ni več v redu v tej moji Ljubljani. Župan mojega mesta pravi, da je najlepša na svetu. Rad jo ima, Ljubljano, naš župan, to je gotovo − a se mi zdi, da je ne pozna dovolj dobro. Nikoli je ne bo. Lepa je, dobra ni.

Onega dne, pred nekaj leti, ko je padel nov sneg, sem si pot z Bleda v Kranjsko Goro skrajšal z vožnjo skozi Radovno. Cesta je bila komaj kaj splužena, na odprti jasi jo je veter popolnoma zamedel. Moral bi obrniti, če bi bil v umu trezen in moder, a sem vzel zalet in upal, da bom premagal sto metrov zameta.

Spočetka je nekaj sekund kar dobro kazalo, potem pa je avto nenadoma nekako dvignilo in je obstal na narinjenem snegu pod njim. Bil sem v riti, vedel sem, da se bom z lopatko iz zameta izkopal v treh, štirih urah; bilo pa je že pozno popoldne ni sonce je bilo na tem, da izgine za gorami v čarobni dolini.

Na koncu jase se je nekaj po dizelsko pokadilo in proti meni je pripeljal traktor.

Ne gre več, a ne, je dejal, me navezal na vrv in potegnil za seboj na spluženi del ceste.

Hvala.

Ni kej. Zbogom.

Rad se vozim po Sloveniji. Po moji domovini, kjer je začrtana tudi država, ki ji vedno težje rečem domovina. Dlje ko grem od Ljubljane, vedno bolj moja država izginja in vedno bolj vstopa vame moja domovina. Ni tako, da dlje ko greš iz Ljubljane, boljši so tudi časopisi?

Tam zunaj, v moji domovini, so ljudje, kot jih sredi moje države, v Ljubljani, ne srečaš več.

Ni treba daleč, da vidiš, da ni tako, da ko si v težavah, da ti kdo, morda celo od onih, ki jih poznaš, najraje stopi še na vrat in te zmaliči v zemljo, da bi se le ne pobral, pač pa ti, ne da bi razmišljal, priskočijo na pomoč.

Dober večer, sem spet slišal s ceste. Deklica s kanglico se je vračala domov. Večer je lahko dobro zaželen večkrat, spoznam.

Ko se z avtom peljem domov, me pokliče meni drag človek. Meščan in Ljubljančan, da oboje ne bi mogel biti bolj, kot je. »Veš, čeprav je najin prijatelj naredil veliko čudnih stvari, čeprav bi ga marsikdo rad poteptal v prah, čeprav bo šel mora celo sedet, mu moramo pomagati. Ob vsem tem je še vedno človek. In z ljudmi se dela kot z ljudmi tudi takrat, ko plačujejo za svoje grehe. Tu pa bi mu vsak rad stopil na vrat, še najbolj tisti, ki so mu bili včeraj najbližje.«

Kako rad se vozim po Sloveniji, slišim njen šepet, čutim njeno ljubezen, ko sem daleč od mestnih luči.

Kako rad se vozim po Sloveniji, ko sprejmem klic dobrega moža iz mesta, ko v njegovem dobrem glasu začutim, da se v mesto luči vrača tudi prava svetloba, svetloba duha. Počasi, počasi, a se.

Jap, tudi sam sem šel malo s ceste, najbolje bo najprej pomesti ped svojim pragom. Malček nerodno, a začel sem pozdravljati, tudi v mestu.

Zdaj vem, zakaj sem se s svojim starim japonskim traktorjem pod večer tolikokrat peljal v hrib in na vas. Dolgo sem rabil, da se mi je posvetilo.

Dober dan, neznanec, kako ste danes?