Dobro jutro: Breskve in kokosi

Delitve narodov po značajskih karakteristikah nas praviloma ne pripeljejo daleč, večinoma se ugotovitve izgubijo v neuporabnih in netočnih definicijah ali, še pogosteje, v stereotipih. Kar pa še ne pomeni, da različni modrijani ne bi vedno znova predstavljali svojih domislic, ki morda res niso povsem utemeljene, vendar znajo biti včasih vsaj zanimive.

Eden takih je Fons Trompenaars, Nizozemec, ki se je povsem posvetil temi multikulturalizma in problemom komunikacije med predstavniki posameznih narodov. Po njegovem mnenju se ljudje delijo na breskve in kokose, kar seveda pomeni, da so eni mehki navzven in takoj navežejo prijateljske stike, drugi pa imajo na sebi trd oklep. Vendar pri prvih prej ali slej pridemo do trde koščice, kar pomeni, da odnos ostane daleč od pristne intimnosti, medtem ko pri drugih - potem ko se prebijemo čez raskavo trdo lupino - lahko navežemo veliko globlje stike.

Nič novega, že neštetokrat prežvečena tema, le da tokrat v simbolni vlogi nastopa sadje. Kar je pri Trompenaarsu zanimivo, so njegovi izsledki, da ljudje velikokrat spremenijo svojo formo. Angleži so, denimo, v Los Angelesu kokosi, v Parizu pa breskve, Nemci v Stockholmu so trdi, v Rimu pa se spremenijo v povsem mehke sadeže, enako velja za Japonce, Ruse, Francoze, Argentince ...

In kje smo Slovenci? Težko je najti skupni imenovalec, glede na vsesplošno atmosfero zamer, jeze in nezadovoljstva pri nas pa verjetno vendarle prevladujejo kokosi. Vendar bi bila morda zanimiva analiza, v kaj se spremenimo, ko prestopimo mejo, verjetno bi bili rezultati povsem drugačni. Seveda pa se spet postavlja vprašanje, ali je bolje biti kokos in hraniti svoja čustva za pomembna razmerja ali pa biti zgolj v slogu breskve neobvezno prijazen do vsakogar? Težko vprašanje, najbolje bi bilo, če bi imel človek vsak dan na krožniku veliko breskev, občasno pa bi se lotil še kokosa. Peter Rak