Dobro jutro: Črta zasebnosti

V močno poseljenih metropolah so se meščani primorani prostovoljno drenjati drug ob drugem, kakor se ne bi vaščani gnetli nikoli.
Fotografija: Morda se motim, a po svoje se mi zdi hecno, da širše kot družbeno živimo z več bivanjskega prostora in v večjem loku zasebnosti, ožje gledamo. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Morda se motim, a po svoje se mi zdi hecno, da širše kot družbeno živimo z več bivanjskega prostora in v večjem loku zasebnosti, ožje gledamo. FOTO: Reuters

Recimo, da je vse res relativno in tako nobena razdalja ni samo gola dolžina – zato si domišljam, da se tudi v dojemanju čiste fizične bližine razgalja družbena mentaliteta.

Podeželje se zaspano vleče v širokih prostranstvih, pogosto neponovljivih in dragocenih, vrveče mesto krajša in oži izmerljive odmike, velemesto stiska že tako skrčene prostore. Saj si ni težko predstavljati, o čem želim razpredati: o zeleni črti zasebnosti, kakršne navadno vlečejo pred uradnimi okenci, o dotikanju.

V velikih aglomeratih, Parizu, na primer, gostje od nekdaj na hitro srknejo kavo na precej manjših mizicah, kakor jih po kavarnah počasi razporejajo po marsikaterih (globaliziranih) vaseh, tudi v prostor jih postavijo urbano precej več, kot jih je drugod ruralno manj. Pa recimo, da ni vse samo nasilna diktatura denarja – ta se novodobno do obisti kaže v preveč stisnjenih vrstah sedežev nizkocenovnih letal –, ampak je tudi zanimiv odraz kolektivne psihologije. V močno poseljenih metropolah so se meščani primorani prostovoljno drenjati drug ob drugem, prijazno se komolčijo in dotikajo s kožo, tako neženirano si stopajo po prstih, kakor se ne bi vaščani, eden mimo drugega, gnetli nikoli: spravljajo bi jih v zadrego, tesnobo, kar v stisko ali previdnostni strah pred neznanim drugim. V hitrih velikih okoljih je preveč drugih, da bi se jih bilo bati (dotikati), v počasnih malih sredinah je preveč praznega prostora, da se ne bi bali zanj.

Morda se motim, a po svoje se mi zdi hecno, da širše kot družbeno živimo z več bivanjskega prostora in v večjem loku zasebnosti, ožje gledamo. Kakor da bi fizična veleposest, kakršno zagotavljajo redkeje naseljene male družbe, nujno pomenila psihološko malo posest. V tem je nemara velika razlika med vrvečim mestom odprtosti v svet in zaspano vasjo zaprtosti vase: kje človek vleče malo zeleno črto taktilnosti zase.