Dobro jutro: Črta zasebnosti
V močno poseljenih metropolah so se meščani primorani prostovoljno drenjati drug ob drugem, kakor se ne bi vaščani gnetli nikoli.
Odpri galerijo
Recimo, da je vse res relativno in tako nobena razdalja ni samo gola dolžina – zato si domišljam, da se tudi v dojemanju čiste fizične bližine razgalja družbena mentaliteta.
Podeželje se zaspano vleče v širokih prostranstvih, pogosto neponovljivih in dragocenih, vrveče mesto krajša in oži izmerljive odmike, velemesto stiska že tako skrčene prostore. Saj si ni težko predstavljati, o čem želim razpredati: o zeleni črti zasebnosti, kakršne navadno vlečejo pred uradnimi okenci, o dotikanju.
V velikih aglomeratih, Parizu, na primer, gostje od nekdaj na hitro srknejo kavo na precej manjših mizicah, kakor jih po kavarnah počasi razporejajo po marsikaterih (globaliziranih) vaseh, tudi v prostor jih postavijo urbano precej več, kot jih je drugod ruralno manj. Pa recimo, da ni vse samo nasilna diktatura denarja – ta se novodobno do obisti kaže v preveč stisnjenih vrstah sedežev nizkocenovnih letal –, ampak je tudi zanimiv odraz kolektivne psihologije. V močno poseljenih metropolah so se meščani primorani prostovoljno drenjati drug ob drugem, prijazno se komolčijo in dotikajo s kožo, tako neženirano si stopajo po prstih, kakor se ne bi vaščani, eden mimo drugega, gnetli nikoli: spravljajo bi jih v zadrego, tesnobo, kar v stisko ali previdnostni strah pred neznanim drugim. V hitrih velikih okoljih je preveč drugih, da bi se jih bilo bati (dotikati), v počasnih malih sredinah je preveč praznega prostora, da se ne bi bali zanj.
Morda se motim, a po svoje se mi zdi hecno, da širše kot družbeno živimo z več bivanjskega prostora in v večjem loku zasebnosti, ožje gledamo. Kakor da bi fizična veleposest, kakršno zagotavljajo redkeje naseljene male družbe, nujno pomenila psihološko malo posest. V tem je nemara velika razlika med vrvečim mestom odprtosti v svet in zaspano vasjo zaprtosti vase: kje človek vleče malo zeleno črto taktilnosti zase.
Podeželje se zaspano vleče v širokih prostranstvih, pogosto neponovljivih in dragocenih, vrveče mesto krajša in oži izmerljive odmike, velemesto stiska že tako skrčene prostore. Saj si ni težko predstavljati, o čem želim razpredati: o zeleni črti zasebnosti, kakršne navadno vlečejo pred uradnimi okenci, o dotikanju.
V velikih aglomeratih, Parizu, na primer, gostje od nekdaj na hitro srknejo kavo na precej manjših mizicah, kakor jih po kavarnah počasi razporejajo po marsikaterih (globaliziranih) vaseh, tudi v prostor jih postavijo urbano precej več, kot jih je drugod ruralno manj. Pa recimo, da ni vse samo nasilna diktatura denarja – ta se novodobno do obisti kaže v preveč stisnjenih vrstah sedežev nizkocenovnih letal –, ampak je tudi zanimiv odraz kolektivne psihologije. V močno poseljenih metropolah so se meščani primorani prostovoljno drenjati drug ob drugem, prijazno se komolčijo in dotikajo s kožo, tako neženirano si stopajo po prstih, kakor se ne bi vaščani, eden mimo drugega, gnetli nikoli: spravljajo bi jih v zadrego, tesnobo, kar v stisko ali previdnostni strah pred neznanim drugim. V hitrih velikih okoljih je preveč drugih, da bi se jih bilo bati (dotikati), v počasnih malih sredinah je preveč praznega prostora, da se ne bi bali zanj.
Morda se motim, a po svoje se mi zdi hecno, da širše kot družbeno živimo z več bivanjskega prostora in v večjem loku zasebnosti, ožje gledamo. Kakor da bi fizična veleposest, kakršno zagotavljajo redkeje naseljene male družbe, nujno pomenila psihološko malo posest. V tem je nemara velika razlika med vrvečim mestom odprtosti v svet in zaspano vasjo zaprtosti vase: kje človek vleče malo zeleno črto taktilnosti zase.