Dobro jutro: Danes

Danes je danes in naj za danes ostane danes. Kdor si iz njega pusti narediti pojutrišnji ali celo dan za nekaj tednov vnaprej, ta izgublja ves vmesni čas. Seveda nihče noče izgubiti dragocenih tednov življenja, ker mu jih tja proti koncu štetja vedno začenja zmanjkovati, zato je toliko bolj nerazumljivo, kam ljudje – še posebno proti koncu leta – tako hitijo v svojih mislih, besedah in dejanjih.

Kakor da bi radi čim prej doživeli namišljeno prelomnico, so mnogi že zdaj v predzadnjem ali celo zadnjem dnevu leta, pa čeprav bo (tudi njim) do tja treba prespati še veliko noči. Saj jih ne bodo imeli ne časa in ne volje doživeti, ne bodo v njih počivali čisto zares in ne bodo pričakovali jutra za njimi, ker tako ali tako že danes pričakujejo neko drugo koledarsko jutro iz prihodnosti. Mar ni škoda pozabljati na vsakokratni danes samo zaradi nekega drugega dneva, pa naj se obeta še tako bleščav in uživaški?

Vedno me pribijejo ob tla prav ljudje, ki neverjetno prehitevajo vsak svoj sleherni danes, v njem pa imajo samo toliko časa, da potarnajo, kako to življenje brzi, da mu niti slediti ne morejo. In če jih ne odvleče njihov notranji birič časa takoj naprej, se hitro izkaže, da so pozabili, kje so bili včeraj, prejšnjo sredo bi pa že tako ali tako bili povsem pozabili, če se ne bi bili naučili že v rani mladosti, da koledar tudi srede nikdar ne preskoči in da je torej tudi zadnja gotovo morala biti. A se jim ni nič takšnega zgodilo, da bi si jo bili zapomnili, še zamahnejo in že živčno prestopajo, da se po naključju ne bi zavedeli današnjega dneva in si pokvarili navideznega bivanja v izbranem izjemnem dnevu prihodnosti. Potem pa pride tudi tisti danes. Iz koledarskih zakonitosti vemo, da gotovo pride. Ne vemo pa zagotovo, ali pride tudi za nas. Za večino gotovo, a često povsem drugačen, kot so si ga mnogi v svojem prehitevanju vanj predstavljali. Izmuzniti se nam ne more edino danes, (samo) tega nesporno imamo.