Dobro jutro: Decembrski čas

No, Italijani bi me na tem mestu popravili in rekli, da se spreminja v reklamo za sladki kruh. Kakorkoli že, zdi se, da naše doživljanje decembrskih dni narekujejo oglasna sporočila, ki jim je skupno, da poveličujejo podobo doma, družine in topline. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi bila tako spodbujena občutja namenjena eni sami stvari: to je prodaji izdelka.

Podobe decembra vsaj pri številnih neverujočih izhajajo iz Amerike. Ker se Američani po srednji šoli razselijo po državi, hrepenijo po decembrski združitvi z bližnjimi. In ker so božični filmi večinoma posneti v Hollywoodu, v njih sanjajo o belem Božiču. Na srečo nas vsaj njihova manija igračke leta, ki jo otroci preprosto morajo imeti, še ni dosegla.

Sredi decembra smo, sredi najbolj vznemirljivih trenutkov vsake filmske božične predstave. Do božiča je še sedem dni. Če bi bili glavni igralci takega filma, bi zdaj mrzlično preračunavali, kaj vse še moramo postoriti, preden se bomo lahko prepustili spokoju svetega večera.

Kaj pa če si poskusimo pričarati drugačen december? Za začetek se prepustimo vznemirljivim dražljajem iz resničnosti. Med sesanjem tako lahko v bleščicah namesto prahu uzremo čarobnost trenutka, v dedku Mrazu pa prepoznamo tistega od treh dobrih mož, ki mu otroci dejansko lahko sedejo v naročje. Če bomo dovolili, da nam gospod s polhovko na glavi pričara tak veseli december, kot si ga sami najbolj želimo, in ne takega, kot nam ga narekujejo, nam tudi ne bo treba rdeti v zadregi, ko bo dobri mož otrokom pojasnjeval, da on ne stanuje na severnem tečaju, ampak pod Triglavom; in da ga ne vozijo jelenčki, ampak sani s konjsko vprego.