Dobro jutro: Druga stran druge strani
Treba je verjeti, da cirkus živi naprej. Kajti kaj bo z nami v prihodnje, če ne znamo žonglirati, vzpostaviti ravnotežja in ostati na trapezu visoko nad varnimi tlemi?
Odpri galerijo
Zdi se, da je tudi ta vrsta zabave izgubila bitko s takojšnjim vzbujanjem razburljivih občutkov, ki jih ponuja splet. Cirkus umira na vzhodu in zahodu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Diplomska predstava mednarodne cirkuške šole Sori v prefekturi Gunma 22. julija je bila zadnja v zgodovini te ustanove. Občinstvo kar ni nehalo ploskati. Diplomirani žonglerji, klovni in akrobati niso mogli zadrževati solz. Edina šola, ki je na Japonskem vzgajala cirkuške izvajalce, mora za vedno zapreti svoja vrata, ker nima več dovolj učencev.
Potem ko je ameriški cirkus Veliko jabolko (Big Apple) leta 2016 razglasil stečaj, nato je še Ringling Bros. and Barnum & Bailey lani za vedno podrl šotor po 146 letih uprizarjanja »največje predstave na Zemlji«, je slišati govorice o koncu cirkuške dobe. Zdi se, da je tudi ta vrsta zabave izgubila bitko s takojšnjim vzbujanjem razburljivih občutkov, ki jih ponuja splet. Cirkus umira na vzhodu in zahodu.
Ali je res tako? Cirkusa je pravzaprav vse več, le da je zdaj drugačen in se posveča človeku, ne pa tigrom, konjem in slonom, ukvarja se predvsem, kakor pravi naslov neke predstave, z »drugo stranjo druge strani«, kakor da bi nam rad razkril že zdavnaj pozabljeno skrivnost bogatega življenja zunaj območja udobja in navidezne varnosti.
Cirkus je pomemben vidik človekovega obstoja. Popolnoma napačno za nekaj, kar je kaotično, neresno in zmedeno, pravimo: »Pravi cirkus!« Kajti pravi cirkus je zelo organiziran, silno resen in zelo natančno načrtovan. Tudi sodobnim otrokom, kadar nam jih uspe prepričati, da za trenutek ugasnejo računalnik, je pomembno pokazati, kaj vse zmore človek. Ni pomembno, da lahko pogoltne ogenj, kakor da v sebi skriva zmaja, ali da se lahko zvije v klobčič, kakor da v sebi sploh nima kosti. Pomembno je, da zna obvladati samega sebe. Tu se začnejo vse umetnosti, na tem temeljijo vse civilizacije in to je najpomembnejša lekcija med vsemi, ki jih bo otrok potreboval v življenju.
Zato je treba verjeti, da cirkus živi naprej. Kajti kaj bo z nami v prihodnje, če ne znamo žonglirati, vzpostaviti ravnotežja in ostati na trapezu visoko nad varnimi tlemi? Tega, kako pomembni so klovni za razumevanje sveta, niti ni treba omenjati.
Potem ko je ameriški cirkus Veliko jabolko (Big Apple) leta 2016 razglasil stečaj, nato je še Ringling Bros. and Barnum & Bailey lani za vedno podrl šotor po 146 letih uprizarjanja »največje predstave na Zemlji«, je slišati govorice o koncu cirkuške dobe. Zdi se, da je tudi ta vrsta zabave izgubila bitko s takojšnjim vzbujanjem razburljivih občutkov, ki jih ponuja splet. Cirkus umira na vzhodu in zahodu.
Ali je res tako? Cirkusa je pravzaprav vse več, le da je zdaj drugačen in se posveča človeku, ne pa tigrom, konjem in slonom, ukvarja se predvsem, kakor pravi naslov neke predstave, z »drugo stranjo druge strani«, kakor da bi nam rad razkril že zdavnaj pozabljeno skrivnost bogatega življenja zunaj območja udobja in navidezne varnosti.
Cirkus je pomemben vidik človekovega obstoja. Popolnoma napačno za nekaj, kar je kaotično, neresno in zmedeno, pravimo: »Pravi cirkus!« Kajti pravi cirkus je zelo organiziran, silno resen in zelo natančno načrtovan. Tudi sodobnim otrokom, kadar nam jih uspe prepričati, da za trenutek ugasnejo računalnik, je pomembno pokazati, kaj vse zmore človek. Ni pomembno, da lahko pogoltne ogenj, kakor da v sebi skriva zmaja, ali da se lahko zvije v klobčič, kakor da v sebi sploh nima kosti. Pomembno je, da zna obvladati samega sebe. Tu se začnejo vse umetnosti, na tem temeljijo vse civilizacije in to je najpomembnejša lekcija med vsemi, ki jih bo otrok potreboval v življenju.
Zato je treba verjeti, da cirkus živi naprej. Kajti kaj bo z nami v prihodnje, če ne znamo žonglirati, vzpostaviti ravnotežja in ostati na trapezu visoko nad varnimi tlemi? Tega, kako pomembni so klovni za razumevanje sveta, niti ni treba omenjati.
