Dobro jutro: Finski jäätelö
Za finsko prestolnico se je že uveljavila oznaka »za ljubitelje arhitekture in sladoleda«, čeprav je poletje tam dolgo le tri mesece.
Odpri galerijo
Helsinki se poleti spremenijo v pravo sladoledno cono, na vsakem vogalu stoji Jäätelökioski, leseni kiosk z raznobarvnim sladoledom, pred njim dolga vrsta, v hladilniku pa vsaj dvajset okusov. FOTO: Uroš Hočevar
Človek bi pričakoval, da se največ sladoleda v Evropi poje na vročih grških plažah ali kaki razbeljeni prestolnici južne Evrope. Daleč od tega. Rekorderji so Finci. Dežela tisočerih jezer, dveh milijonov savn, dolgih noči in mrzlih zim, je celo v svetovnem merilu na vrhu po količini polizanega sladoleda. Na četrtem mestu so za Novozelandci, Avstralci in Američani. Povprečni Finec na leto poje skoraj 14 litrov sladoleda. Za ovratnik pa mu diha Šved.
Helsinki se poleti spremenijo v pravo sladoledno cono, na vsakem vogalu stoji Jäätelökioski, leseni kiosk z raznobarvnim sladoledom, pred njim dolga vrsta, v hladilniku pa vsaj dvajset okusov. Mnogi ližejo isti okus vse življenje, med najtradicionalnejšimi okusi je kraljica (vanilija z malino) ali arktična borovnica, ker pa se Finci precej ukvarjajo z zdravjem in dobrim počutjem, so zdaj v modi sladoled brez laktoze, sladoled brez sladkorja, sladoled brez maščobe in še posebno veganske kepice.
Zanimivo je, da so prvo tovarno sladoledov na Finskem odprli migranti, italijanski priseljenci iz Toskane, Helsingin jäätelötehdas so odprli leta 1922 in še zdaj velja za eno najbolj priljubljenih znamk v deželi. Veselje do sladoleda Fincem ni uničil niti davek na sladkor, ki so ga uvedli leta 2011, ukinili pa so ga lani.
Za finsko prestolnico se je že uveljavila oznaka »za ljubitelje arhitekture in sladoleda«, čeprav je poletje tam dolgo le tri mesece. Ne eno ne drugo gotovo ni bilo vzrok za kraj srečanja Putina in Trumpa. Vsaj zadnjega ni bilo zaznati na njunem jedilniku. Čeprav sta v Helsinke prispela na dan sladoleda, ki ga je za tretjo nedeljo julija v osemdesetih kot nacionalni dan razglasil ameriški predsednik Reagan, v svetovnega pa so ga povzdignili ljubitelji te sladice po vsem svetu.
Tanja Jaklič
Helsinki se poleti spremenijo v pravo sladoledno cono, na vsakem vogalu stoji Jäätelökioski, leseni kiosk z raznobarvnim sladoledom, pred njim dolga vrsta, v hladilniku pa vsaj dvajset okusov. Mnogi ližejo isti okus vse življenje, med najtradicionalnejšimi okusi je kraljica (vanilija z malino) ali arktična borovnica, ker pa se Finci precej ukvarjajo z zdravjem in dobrim počutjem, so zdaj v modi sladoled brez laktoze, sladoled brez sladkorja, sladoled brez maščobe in še posebno veganske kepice.
Zanimivo je, da so prvo tovarno sladoledov na Finskem odprli migranti, italijanski priseljenci iz Toskane, Helsingin jäätelötehdas so odprli leta 1922 in še zdaj velja za eno najbolj priljubljenih znamk v deželi. Veselje do sladoleda Fincem ni uničil niti davek na sladkor, ki so ga uvedli leta 2011, ukinili pa so ga lani.
Za finsko prestolnico se je že uveljavila oznaka »za ljubitelje arhitekture in sladoleda«, čeprav je poletje tam dolgo le tri mesece. Ne eno ne drugo gotovo ni bilo vzrok za kraj srečanja Putina in Trumpa. Vsaj zadnjega ni bilo zaznati na njunem jedilniku. Čeprav sta v Helsinke prispela na dan sladoleda, ki ga je za tretjo nedeljo julija v osemdesetih kot nacionalni dan razglasil ameriški predsednik Reagan, v svetovnega pa so ga povzdignili ljubitelji te sladice po vsem svetu.
Tanja Jaklič
