Portugalci dobro poznajo Grândolo. Vedo za mestece v Alenteju, južno od Lizbone, ki se tako kot vsa Portugalska kopa v zlatem soncu. In kadar slišijo njegovo ime, se jim v mislih oglasi znana melodija »Grândola, vila morena«. V zadnjem času si jo pojejo vse pogosteje in čedalje bolj na glas.
Pesem so pokončno ponavljali revolucionarnega leta 1974, ko so z nageljni zrušili diktaturo in si z njimi pordečili pot v demokratično prihodnost. Celo več, prav z njo so 25. aprila dvajset minut čez polnoč na radiu Renascença dali znak, da se je začel prevrat. Besedilo znajo na pamet tudi mlajše generacije danes, ko jih kriza vse bolj potiska na rob in je premnoge že pahnila čez – v socialno tragedijo. V stiski bolj kot kdaj prej sanjarijo o utopični Grândoli, zemlji bratstva, kjer vlada ljudstvo in koder je povsod srečati prijatelja, vsak obraz pa je enakosti izraz.
Napev, s katerim se je proslavil angažirani skladatelj Zeca Afonso, umetniški kritik diktatorskega režima, jih nekako drži pokonci. Je vezivo množic, ki čedalje pogosteje preplavljajo ulice, kričijo »Não« vladnim ukrepom in žugajo trojki, naj se že spelje. Z njim, ki narekuje zravnano držo in privzdiguje sentimente, so z galerije parlamenta pred kratkim simbolično skočili v besedo predsedniku vlade Passosu Coelhu. »Grândola, vila morena.« Politik je spoštljivo pomolčal, potem poskusil znova preglasiti petje, nato pa je ponižno klonil in čakal, da je ljudstvo do konca odpelo vstajniško himno.
Lahko neznaten posameznik sploh kaj reče, kadar se oglasi preteklost? Kaj zmore demokratična sedanjost, ko ji množice prepevajo lekcije iz časov družbenih prelomov, ki jih vsi imajo za plemenite? Morda občuti vsaj sram. In kdove, kaj si o vsem misli prihodnost.
Komentarji