Dobro jutro: Korzet

Vse buhti, žari, ljudje okrog mene so videti kot na pomladanskih hormonih. Stvari niso takšne, kot se zdijo. V naključnem mimoidočem vidim več, kot bi si sam kdaj mislil, da je.

Zadnjič me je režiser Jernej Lorenci obtožil, da tako ali tako v vseh stvareh vidim več, kot dejansko so; da skodelica kave zame ni le skodelica kave. Zakaj bi bila, če pa nanjo lahko nalepim vso mitologijo, zgodovino pariških kavarn in cankarjansko težo?

Manjka nam magije. Manjka nam fantazije. Manjka nam trenutkov, ko vino ni samo vino, kot pogled ni samo pogled, ko polna luna ni samo vremenski pojav. Vina ne pijemo več zato, ker je dobro, ker je magično, ker se v njem skriva resnica, ampak zato, ker je zdravo, mi je pred leti rekel Pascal Bruckner. Naše mize niso več izraz hedonizma, ampak medicinske police. Šport ni več užitek v gibanju, ampak mučenje v dvoranah za fitnes.

A to je vse zeitgeist. V to privolimo. Mediji so ogledalo nove dekadence. Telesa, popolno dizajnirana, retuširana, srečni, nasmejani obrazi. In te podobe počasi pronicajo v naš um, že zato, ker jih že imamo tam.

Torej ne gre za intoksinacijo z mediji. Mediji samo govorijo in kažejo tisto, kar hočemo slišati in videti. Disciplinirali smo se sami. Torej se ni kaj veliko spremenilo od viktorijanskih časov, ko so ženske privolile v korzet, ne glede na zlomljena rebra, oteženo dihanje in omedlevice. Zdaj smo si prepasali nov korzet, in to zelo tesnega, sem rekla. To je priznanje drugih, je takrat rekel Bruckner. In to je morda najpomembnejša stvar.

Najmočnejša omejitev, ki smo si jo postavili, je naš idealni jaz. Vsak ima idealizirano podobo sebe, ki jo poskuša povezati s tistim, kar naj bi v resnici bil. In pozabil na magijo stvari in oseb, ki jih sreča. Stvari niso takšne, kot se zdijo. Zunaj je pomlad, v koledarju piše, da je oktober. Verjamem samo v tisto, kar čutim. Pomlad je.