Dobro jutro: Kriza identitete

Kaj ne bo občutljiva. V dveh mesecih so jo dvakrat zamenjali z neko drugo – rdečko. Najprej s tako na štirih kolesih, nato še s tako na dveh. Za slednjo se je celo pokazalo, da sploh ni, tako kot corvette, na dveh kolesih, temveč, pomislite, na dveh – nogah. Kot če bi rdeče manolke zamenjali za batarice. Zadeva je toliko hujša, ker sta corvettino identiteto obakrat zgrešila moška. Prvi jo je precenil, drugi podcenil. In to njo, ki se tudi v najhujše klance podaja le na tistem, kar premore: na dveh kolesih. Brez motorja, res pa je, da z vetrom v laseh in rdečico do pedal.

Zato jo je treba razumeti. To je kot ponesrečen kompliment ženski. Ko ti rečejo, da so te videli v tisti lepi rdeči obleki, ki te dela tako vitko. »A jo še imaš?« Pa se na koncu izkaže, da so te zamenjali z – drugo. Ker je tebi že davno pretesna ... Lepa, rdeča ... Bila ...

Čeprav corvette že leta ohranja isto vitko linijo in barvo, se ji je, kot rečeno, zgodilo, da so jo zamenjali. Simpatični gospod, ki je o njej le bral, je lepega dne v prepričanju, bi rekla, da je corvette sladka mala na štirih kolesih, predlagal, da bi se mi trije, v bistvu štirje – še njegov defender – srečali. Gospod ima vpogled v mnoge stvari. V pomanjkanju avtomobilističnega znanja sva bili s corvette prepričani, da je tudi defender na dve gumi. Dokler se ni gospod pripeljal mimo in je corvette ugotovila, da je defender džip, ki jo je očitno zamenjal z drugo. Lepo, rdečo, nekajkrat težjo ...

Drugi poskus ni star niti teden. Corvette je prejela ponudbo Štajerca z nasmehom Dumasovega mušketirja. Bral je o njej in postal radoveden: »Kdaj bi se lahko peljal z njo?« Zima je, težko bo, sem jo branila. »Saj vozi na dve nogi.« »Ravno zato.« »E, vedel sem,« se je vdal, »čim je na dve nogi, prerado pride kaj vmes.«