Dobro jutro: Kulturni praznik

Že vsaj pol stoletja je približno enako. Otroci v šoli preberejo Prešernovo Vrbo in Nezakonsko mater. Pozabimo izobesiti zastavo. Ne vemo, kaj bi si pravzaprav sploh voščili. Srečen, vesel, kulturen kulturni dan? Na predvečer praznika sedemo pred TV-proslavo in preverimo svojo kulturno omiko – koliko nagrajencev poznamo. Na 8. februar se vprašamo, zakaj slavimo smrt. Odromamo na kulturno turnejo, rečemo eno ali dve o Prešernu in Juliji in odrecitiramo sedmo kitico Zdravljice. Potem na praznik pozabimo.

Lahko pa se odmaknemo od »obraznika imenitnega in sovražne sreče« in poiščemo drugačnega Prešerna. Ki je pisal listke kelnarcam, se norčeval iz nun, napadel župnika, parafriziral lastne verze, sestavljal nagrobni napis samemu sebi. To so kosmate, rahlo vulgarne in erotično obarvane rime raznih priložnosti. Prešernoslovje jih je dostojno obšlo, tu in tam pa se jih kakšen znanstvenik (M. Hladnik) loti literarnozgodovinsko.

Ta Prešeren sestri z Dunaja poroča, kaj počne: »Se z bukvam' usájam pa belim glavó – pa z'jala prodajam pa gledam takó«. Prodajalki prest napiše rimo za spomin (»Samo Tončka Šarabon, ta ti da za božji lon«), se ponorčuje iz prijatelja (V Ljubljani je dihúr, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige) ali na vrata samostana sporoči (»Do zdej ste b'le še d'vice, do zdej še niste dale ...« ). No, na tem mestu moramo našega poeta tudi 166 let po smrti cenzurirati, zato pa je ena bolj nedolžnih, posvečenih natakarici: »Učke 'maš kot perličke, žnabelčke kot pangeljčke; na ličkih sta dva povštrčka in lepa ti je bradica.« V teh verzih je nesrečni poet, v katerega smo prenesli tragiko celotnega naroda, drugačen. Parnas je daleč in »viharjev nótranjih igrača« postane eden od nas.