Dobro jutro: Literarna lekarna

So dnevi, ko me spreleti hrepenenje, ko me prevzameta otožnost in nemir. Ko se potem poglobim vase, ponavadi ugotovim, da že nekaj časa nisem brala. Pa ne česarkoli. Berem tako rekoč nenehno, tudi po službeni dolžnosti. A najpogosteje so to revije, na katere sem naročena, ali članki, ki mi polnijo profil na družbenih omrežjih. Ne, pogrešam dober roman.

Moja definicija, kaj je dobro, se razlikuje od uveljavljenih pogledov na visoko ali nizko literaturo. Najbolj me pritegnejo knjige, ki jih kritiki radi umeščajo med šund, čeprav po njih posegajo milijoni in se zato uvrščajo na sezname literarnih uspešnic.

Včasih se mi je zdelo, da se moram zaradi tega opravičevati; da moram svoj bralni izbor celo teoretično utemeljevati. Zdaj jih preprosto berem in se pri tem ne menim za dvignjene obrvi tistih, ki se spotikajo ob njihove naslovnice v sladolednih barvah. Literarnim uspešnicam marsikdo očita plehkost: manjkalo naj bi jim prefinjenosti stila in okusa.

Toda mnoge med njimi so dovolj spretno napisane, da me potegnejo vase. »Knjig ne berem zato, ker so dobre zame, ampak zato, ker se ob njih zabavam in sprostim,« je nekoč izjavila uspešna pisateljica uspešnic Nora Roberts in prhnila: »Tudi brokolija ne jem.« Literarne uspešnice najbrž ne spreminjajo življenja, ga pa naredijo bolj udobnega. In pred tednom dni mi je v roke prišla čudovita vijolična žepnica. Morda bi jo kdo uvrstil med pogrošno literaturo. Toda jaz sem jo dojela kot osebni zdravilni napoj iz literarne lekarne glavnega knjižnega junaka.

Pehta je Kekcu zaupala, da za vsako bolezen rož'ca raste. Knjigarnar Jean Perdu je rož'ce nadomestil s knjigami. Tudi knjižničarke znajo prečitati dušno stanje človeka in mu v pravem trenutku ponuditi pravo knjigo. Ampak ker so knjižnice pogosto izropane, si zdravilo z obiskom spletne knjigarne pogosto predpišem sama.

Ali pa mi morda kdo lahko priporoči kakšno dobro literarno lekarno?