Dobro jutro: Meduza
Mediterancem se očitno ne da čakati na zdrizaste kuharske izume.
Odpri galerijo
Morje avgusta šele zares zažari s svojim čarobnim nabojem, množica najrahločutnejših duš pa se mu mora odpovedati. FOTO: Shutterstock
Ko je sodelavka slišala, da so se v našem morju spet čez vsako mero dobrega okusa razbohotile pekoče, zdrizaste in potuhnjene zveri iz modrih globin, je rekla tisto, kar reče vsako leto avgusta: »Zame je letos konec kopalne sezone.«
Morje avgusta šele zares zažari s svojim čarobnim nabojem, množica najrahločutnejših duš pa se mu mora odpovedati. Si lahko mislimo, kaj bi šele bilo, če bi jim ponudili morsko cvetačo (nima nobene zveze s tisto pravo z vrta) na krožniku, z majonezo, limonco, lističem bazilike in rezino najboljšega kozjega sira. Tvegali bi kulturološki, socio-kulinarični ali psevdopsihološki gastronomski incident, s pripombo, da gre za vrsto turističnega mobinga.
Ne zaležejo resne analize o tem, kako to počnejo v vsem na tem svetu najpametnejši Japonci. Oni so se spopadli s precej hujšimi meduznimi kataklizmami v svojem sicer dodobra zredčenem morju, in se že zdavnaj spopadli z zadostno mero stoične vdanosti v usodo. Namesto da bi se nanje spravili z mitraljezi in minometi, so jih sprejeli kot božji dar: »So polne mineralov, proteinov in še neznanih zdravilnih snovi, ki podaljšujejo mladost.« In ko pridejo Japonci in Kitajci na okus, se hitro lahko zgodi, da nam mandarinske ladje spraznijo Jadran.
Mediterancem se očitno ne da čakati na zdrizaste kuharske izume. Raje preizkušajo kuharske sposobnosti po kantinah na Punti. Najboljši se na grobo delijo v dve globalni kategoriji: v prvi so tisti, ki imajo Michelinove zvezdice in so preštudirali vse gurmanske dizertacije na tem svetu. V drugi pa prisegajo na surovino. Če daš Michelinovemu lavreatu 14 dni staro ribo, si vse Michelinove gumijaste zvezde lahko zatlači za uho. Zato zdaj desettisoči hodijo na piransko in druge Punte po Jadranu, da razpravljajo o brancinih, hobotnicah in škampih. Nihče med njimi pa se še ni pohvalil, da je v konobi na Kornatih plačal en uč iz glave za tri klobuke, dve cvetači, štiri kumare in šest rebrač.
Morje avgusta šele zares zažari s svojim čarobnim nabojem, množica najrahločutnejših duš pa se mu mora odpovedati. Si lahko mislimo, kaj bi šele bilo, če bi jim ponudili morsko cvetačo (nima nobene zveze s tisto pravo z vrta) na krožniku, z majonezo, limonco, lističem bazilike in rezino najboljšega kozjega sira. Tvegali bi kulturološki, socio-kulinarični ali psevdopsihološki gastronomski incident, s pripombo, da gre za vrsto turističnega mobinga.
Ne zaležejo resne analize o tem, kako to počnejo v vsem na tem svetu najpametnejši Japonci. Oni so se spopadli s precej hujšimi meduznimi kataklizmami v svojem sicer dodobra zredčenem morju, in se že zdavnaj spopadli z zadostno mero stoične vdanosti v usodo. Namesto da bi se nanje spravili z mitraljezi in minometi, so jih sprejeli kot božji dar: »So polne mineralov, proteinov in še neznanih zdravilnih snovi, ki podaljšujejo mladost.« In ko pridejo Japonci in Kitajci na okus, se hitro lahko zgodi, da nam mandarinske ladje spraznijo Jadran.
Mediterancem se očitno ne da čakati na zdrizaste kuharske izume. Raje preizkušajo kuharske sposobnosti po kantinah na Punti. Najboljši se na grobo delijo v dve globalni kategoriji: v prvi so tisti, ki imajo Michelinove zvezdice in so preštudirali vse gurmanske dizertacije na tem svetu. V drugi pa prisegajo na surovino. Če daš Michelinovemu lavreatu 14 dni staro ribo, si vse Michelinove gumijaste zvezde lahko zatlači za uho. Zato zdaj desettisoči hodijo na piransko in druge Punte po Jadranu, da razpravljajo o brancinih, hobotnicah in škampih. Nihče med njimi pa se še ni pohvalil, da je v konobi na Kornatih plačal en uč iz glave za tri klobuke, dve cvetači, štiri kumare in šest rebrač.
