Dobro jutro: Neskončnost groznega
Nesreča junakov filma Moški ne jočejo se je začela nedolžno, s tem, da je postalo družbeno sprejemljivo ljudi ločevati na naše in nenaše, na črne in bele, pikčaste in progaste.
Odpri galerijo
Prizor iz filma Moški ne jočejo. FOTO: Promocijsko Gradivo
»Če bi bilo vse odvisno od mene in takšnih, kakršen sem jaz, bi ta jebena vojna še zdaj trajala. Mi se ne bi nikamor premaknili iz tistega blatnega rova in Srbi na drugi strani tudi ne. Vsi bi zgnili v tistem blatu.« Tako mi je prijatelj Bošnjak nedavno pripovedoval, kako se vso vojno ni mogel prisiliti, da bi streljal na ljudi na drugi strani, na svoje sošolce in sosede iz srbske vasi.
Vojne si ni želel ne on in ne njegovi nasprotniki, in čeprav se je končala, se vojna za nikogar od njih v resnici ni končala. Predsodki, strah, sovraštvo, zamere, revščina in hude zdravstvene težave, tako duševne kot fizične, bodo preživele v vojni spremljali do smrti. Še bolj strah vzbujajoče je to, da se nevidne posledice vojne, tudi z javnim šolskim sistemom, skozi zgodovino in verouk prenašajo na nove generacije.
Na pogovor s prijateljem me je spomnil ogled filma bosanskega režiserja Alena Drljevića z naslovom Moški ne jočejo. Močna in mučna pripoved o skupini vojnih veteranov iz vseh treh vojskujočih se taborov, ki se na skupni terapevtski delavnici pod vodstvom slovenskega terapevta (igra ga Sebastian Cavazza) dvajset let po vojni spopadajo s čustvi in strahovi, za katere so verjeli, da jim jih je uspelo vreči čez ramo. Hudih bremen se, kljub nekaj neprepričljivim žarkom optimizma, še zlepa ne bodo znebili.
Ti ljudje morajo naprej živeti sami s seboj, s svojimi strahovi in svojimi človeka nevrednimi dejanji. Če se komu zdi zgodba s hribovitega Balkana nekaj preveč lokalnega, lastnega divjim plemenom, ki nima nič opraviti z nami, naj še malo razmisli.
Tudi nesreča junakov filma Moški ne jočejo se je začela nedolžno, s tem, da je postalo družbeno sprejemljivo ljudi ločevati na naše in nenaše, na črne in bele, pikčaste in progaste. Da se nam ne zgodi ta film, se vprašajmo, kaj od tega, kar rečemo ali storimo danes, bomo obžalovali do smrti.
Vojne si ni želel ne on in ne njegovi nasprotniki, in čeprav se je končala, se vojna za nikogar od njih v resnici ni končala. Predsodki, strah, sovraštvo, zamere, revščina in hude zdravstvene težave, tako duševne kot fizične, bodo preživele v vojni spremljali do smrti. Še bolj strah vzbujajoče je to, da se nevidne posledice vojne, tudi z javnim šolskim sistemom, skozi zgodovino in verouk prenašajo na nove generacije.
Na pogovor s prijateljem me je spomnil ogled filma bosanskega režiserja Alena Drljevića z naslovom Moški ne jočejo. Močna in mučna pripoved o skupini vojnih veteranov iz vseh treh vojskujočih se taborov, ki se na skupni terapevtski delavnici pod vodstvom slovenskega terapevta (igra ga Sebastian Cavazza) dvajset let po vojni spopadajo s čustvi in strahovi, za katere so verjeli, da jim jih je uspelo vreči čez ramo. Hudih bremen se, kljub nekaj neprepričljivim žarkom optimizma, še zlepa ne bodo znebili.
Ti ljudje morajo naprej živeti sami s seboj, s svojimi strahovi in svojimi človeka nevrednimi dejanji. Če se komu zdi zgodba s hribovitega Balkana nekaj preveč lokalnega, lastnega divjim plemenom, ki nima nič opraviti z nami, naj še malo razmisli.
Tudi nesreča junakov filma Moški ne jočejo se je začela nedolžno, s tem, da je postalo družbeno sprejemljivo ljudi ločevati na naše in nenaše, na črne in bele, pikčaste in progaste. Da se nam ne zgodi ta film, se vprašajmo, kaj od tega, kar rečemo ali storimo danes, bomo obžalovali do smrti.
