Dobro jutro: Pet dolarjev

Svet se je v zadnjem desetletju korenito spremenil. Če je še nedolgo tega obiskovalec z Zahoda v azijskih državah avtomatično veljal za premožnega oziroma tako rekoč za denarnico na dveh nogah, je zdaj domačinov, ki imajo v denarnici vsaj toliko ali pa še precej več, zelo veliko. Spremembe so vidne na vsakem koraku, standard, kot so si ga prebivalci še včeraj lahko ogledovali le po televizijskih zaslonih, postaja dosegljiv vse večjemu krogu ljudi, nekdanja finančna superiornost Evropejcev in Američanov je že skoraj zbledela.

Seveda za vsem skupaj stoji izredna gospodarska dinamika, tudi v državah, ki so formalno socialistične, kot so Kitajska, Vietnam ali Laos, vlada tržna ekonomija. Če se nam zdi delovni urnik pogosto predolg, zelo pomaga opazovanje delovnika domačinov, neredki, še zlasti tisti, ki opravljajo takšno ali drugačno dejavnost na ulici, končajo delo šele opolnoči, zjutraj ob šestih pa so že na svojih »delovnih mestih«. Kjer neredko tudi prespijo, bodisi med sadjem in zelenjavo ali pa zleknjeni v nenavadni pozi na svojem skuterju. In zanje seveda šteje vsak evro oziroma dolar, ki je tukaj še vedno valuta številka ena.

Pet dolarjev se večini izmed nas ne zdi posebej veliko, vendar je za marsikoga nadvse dragocena vsota. Toliko napitnine je namreč dobil voznik kombija, ki nas je pred kratkim peljal skoraj tristo kilometrov od kamboške meje do tajske obale. Ko je dobil bankovec, si ga je najprej natančno ogledal, ga z obeh strani fotografiral z mobilnim telefonom in nato fotografijo - kot nam je povedal - poslal svoji ženi.

Pri njem, razen seveda mobilnega telefona, torej ni opaziti posebnega napredka, vendar se tako kot vsi drugi zaveda, da do blaginje ne vodi nobena bližnjica. Podjetnost, pridnost in iznajdljivost so edini recept, in ker se Azijci tega držijo, bo verjetno čez kakšno desetletje za podobno presenečenje potrebnih petdeset dolarjev.