Dobro jutro: Potegavščina

Potem pa bi opazoval, kako se hudobnica ali zlobec zvira v pasti. Ah, ne, ni vredno, naj resno pomoraliziram po odraslo, hudobneži so tako in tako sami sebi največja mišelovka.

Francoski pisatelj Patrick Modiano, Nobelov nagrajenec za književnost, je znan po tem, da je nekoč marsikaj ušpičil. Kot otrok je gospe, ki se je je bal in mu ni bila niti malo všeč, slavno voščil »Zelo slab božič«.

Dama je bila igralka Suzy Prim, njen avtoritarni glas – ki ni skrival, da ne mara otrok – pa ga je strašil in begal vedno znova, ko ga je mama, prav tako igralka, pripeljala s seboj na vaje. Z besedami, ki jih je zapisal na voščilnico in jo je potisnil v umetničino ložo, je poskrbel, da je bilo spet – vse prav na svetu.

Ni bil poreden, še manj zloben, samo pravičen otrok je hotel biti. S potegavščino je premagal strah pred Primovo, ki ga odtlej ni plašila več. Osvobodil se je.

Pozneje v mladosti si porednosti ni privoščil zato, da bi (se) osvobajal, ampak da bi surrealistično povezal, kar težko sobiva ali se ne more srečati. V knjige, ki jih je preprodajal bukinistom, je zapisoval lažna posvetila in tako, v resnici je bil ponarejevalec, poskrbel za šokantna in bizarna srečanja. Mogoče si je predstavljati, kako dragocena poslastica za bibliofile so lahko takšna posvetila; dokler ne vedo, da so prevara. A kako bi lahko slutili, da je neznani prevarant tisti, ki je povezal nemogoča nasprotja in z njimi sprožal absurdna presenečenja.

Ne kaže peti pretirane hvale potegavščinam, saj vse niso otroško nežne in otročje, niti ne enako sporočilne, eksperimentalne ali še kako nedolžne, ampak so tudi škodljive in uničujoče. Za izkušnjo pa je vendarle zanimivo, če kdo koga pomenljivo potegne za nos. Zato, da bi se spremenila oba.