Dobro jutro: Roji besed

Sonce še ni pregnalo jutranje svežine in izpilo rose. V polnih skledicah dišečih cvetov, ki jih vrtnice ponujajo krilatim veseljakom, se prerivajo počasni čmrlji in nervozne čebele. Pomlad je že v zenitu, skoraj ves pelod doslej pa jim je izpred rilčkov spral dež.

Na mizi se kadi kava, iz razprtega časopisa kot roji čebel letijo črke in se, nekje na poti do nosa, ki vsrkava opojni duh, zvrtinčijo v besede. Besede se igrajo kot kačji pastirji. Včasih samo švistnejo mimo, včasih se ugnezdijo v nepregledno goščavo preteklih besed, ki se pasejo po možganih.

Samo nekaj let pred tem, ko so se na Soški fronti tisoči mladeničev in mož borili za življenje, ne da bi vedeli, kaj od njih hoče na varnem poveljujoči vrhovni poveljnik ene ali druge vojske, se je neskončno daleč od Soče, uro hoda od široke dravske struge, ki se izpod vznožja Haloz že steguje proti varaždinski ravnici, moja babica Micika v ljudski šoli naučila takrat že trideset let staro Gregorčičevo Soči. Do smrti je znala recitirati verze, v katerih se skriva »vedra višnjevost višav« in pesnikova napoved, da bo Sočo pojila kri domoljubov in kalila kri sovragov ...

Prva svetovna vojna se je končala huje, kot je lahko slutil Gregorčič. Tedanji vojni poročevalec Hemingway je, z ozadjem dogodkov na soški fronti, napisal roman Zbogom orožje. Utopično. Svet se je politično in gospodarsko prekucnil. Micika je bila marljiva viničarka z družino. Denarja ni bilo niti za seme. Pa sta ona in bogata soseda skupaj naročili in plačevali časopis. To okno v svet ji je bilo potrebno kot voda. Do smrti. Ni ji bilo težko vstati ob štirih zjutraj, da je lahko po vseh opravilih prebrala vse, od prve do zadnje besede. Svet se spet prevrača. Ljudje pa še vedno berejo.

Robert Škrlj, dolgoletni novinar in urednik Primorskih novic, je znal o svetu in ljudeh, o pravici do svobode in dostojanstva, do jezika, kulture in življenja, pisati tako, da bo bralcem še dolgo manjkalo tisto, kar bi napisal on. Umrl je v času, ko se vrtnice razcvetijo, čebele za kakšen dan dlje živijo v izobilju.