Dobro jutro: Svetovno prvenstvo
To je pravo svetovno prvenstvo. V ljubezni. V upanju. V premagovanju nemoči pred tistim, kar je vedno močnejše od človeka: pred strahom, da bo zmanjkalo moči …
Odpri galerijo
In ves svet začne opazovati jamo Tam Luang, nekdo si zelo želi, da bi vsi prišli iz nje živi in zdravi, nekdo moli k božanstvu dežja ...FOTO: Ajit Solanki/AP
Iz dneva v dan gledam svetovno prvenstvo. Toda tisto pravo. Tekmovanje človeka z naravo in reševanje tajskih dečkov iz potopljene jame. Tudi oni so majhni nogometaši in z njimi je seveda njihov trener. Toda tekma, ki jo ti malčki igrajo; umirjenost, s katero jih navdaja 25-letni selektor življenja; podpora, ki jo prejemajo z vsega sveta – to je pravo prvenstvo.
Vsak dan govorimo o tem, ali smo za globalizacijo ali proti njej, včasih niti ne vemo več, kaj bi radi od nje. Nato pa se 12 tajskih dečkov spremeni tudi v naše otroke. Njihov mladi trener postane naš pogumni brat. In ves svet začne opazovati jamo Tam Luang, nekdo si zelo želi, da bi vsi prišli iz nje živi in zdravi, nekdo moli k božanstvu dežja, da bi vsaj še malo počakalo z najhujšimi nalivi, nekdo je že pripravljen odpotovati na Tajsko in pomagati.
Ko je Fifa povabila mlade nogometaše na finale SP v Moskvi, smo se morali potruditi, da bi to sprejeli kot izraz najboljših želja, toda povabilo je nekako razparalo ušesa … Hej, otroci se bojujejo za življenje! Njihov trener piše staršem otrok pismo, polno občutka najgloblje krivde. In oni mu odgovarjajo: »Ne krivi sebe za vse to. Hvala, ker skrbiš za dečke, trener Ake.« To je pravo svetovno prvenstvo. V ljubezni. V upanju. V premagovanju nemoči pred tistim, kar je vedno močnejše od človeka: pred strahom, da bo zmanjkalo moči … tako kakor se je zgodilo pogumnemu reševalcu, ki ni dočakal konca najplemenitejše akcije.
Zadnje, kar preberem pred spanjem, in prvo čtivo, ki ga zjutraj poiščem, so novice iz Tajske. Ne vem, koga bolj občudujem. Otroke, trenerja, reševalce, starše. Ali morda obilje človeškosti, ki pogleduje v temno jamo in jo osvetljuje. Tako naravno. Tako čudovito. Tako, kakor bi vedno moralo biti.
Vsak dan govorimo o tem, ali smo za globalizacijo ali proti njej, včasih niti ne vemo več, kaj bi radi od nje. Nato pa se 12 tajskih dečkov spremeni tudi v naše otroke. Njihov mladi trener postane naš pogumni brat. In ves svet začne opazovati jamo Tam Luang, nekdo si zelo želi, da bi vsi prišli iz nje živi in zdravi, nekdo moli k božanstvu dežja, da bi vsaj še malo počakalo z najhujšimi nalivi, nekdo je že pripravljen odpotovati na Tajsko in pomagati.
Ko je Fifa povabila mlade nogometaše na finale SP v Moskvi, smo se morali potruditi, da bi to sprejeli kot izraz najboljših želja, toda povabilo je nekako razparalo ušesa … Hej, otroci se bojujejo za življenje! Njihov trener piše staršem otrok pismo, polno občutka najgloblje krivde. In oni mu odgovarjajo: »Ne krivi sebe za vse to. Hvala, ker skrbiš za dečke, trener Ake.« To je pravo svetovno prvenstvo. V ljubezni. V upanju. V premagovanju nemoči pred tistim, kar je vedno močnejše od človeka: pred strahom, da bo zmanjkalo moči … tako kakor se je zgodilo pogumnemu reševalcu, ki ni dočakal konca najplemenitejše akcije.
Zadnje, kar preberem pred spanjem, in prvo čtivo, ki ga zjutraj poiščem, so novice iz Tajske. Ne vem, koga bolj občudujem. Otroke, trenerja, reševalce, starše. Ali morda obilje človeškosti, ki pogleduje v temno jamo in jo osvetljuje. Tako naravno. Tako čudovito. Tako, kakor bi vedno moralo biti.
