Dobro jutro: Vsaka dobra zgodba je ...
Ker so skoraj v vsaki predstavi na svoji koži izkusili, da je »vsaka dobra zgodba res tudi ljubezenska zgodba«.
Odpri galerijo
Milena Zupančič in Tadej Golob. FOTO: Jure Eržen/Delo
Biografija Milene Zupančič avtorja Tadeja Goloba ne spada v serijo instantnih biografij slavnih, ki zunaj izhajajo vsako minuto. V njej je zapisano neko burno, posebno in veličastno življenje, polno nenevadnih, skoraj magičnih preobratov, izpovedano brezkompromisno, celo brutalno iskreno, a hkrati nikoli niti približno ne prikliče asociacije na »razgaljanje«.
V čem je razlika med razgaljanjem in tistim, kar je sicer zgneteno iz resničnih izkušenj, a se s pomočjo virtuoznosti pripovedovalca spremeni v umetnost? Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film izjemnega dokumentarista Matjaža Ivanišina in cineasta Rajka Grlića, ki sta se podala v tisto vznemirljivo snov, prepletanje med fikcijo in resničnostjo, med odrom in zaodrjem, med tem, kako gledališče prehaja in oblikuje resničnost- in še bolj, kako resnični dogodki oblikujejo tvoja odrska življenja. Glavni protagonisti Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza v predstavi Dušana Jovanovića, ki temelji na resnični ljubezenski in zelo dramatični zgodbi – Milena, Boris, Radko – raziskujejo meje med fiktivnim in realnim ljubezenskim trikotnikom, ki se je zgodil pred štirimi desetletji in je radikalno zaznamoval njihova življenja. Morda ta preplet fikcije in resničnosti v filmu najbolje opiše Radko Polič, ki med zmajevanjem z glavo reče nekako tako: »Ko smo Milena, Dule in jaz delali prvo predstavo skupaj, je bila Milena moja žena, zdaj, po štiridesetih letih spet delamo skupaj, in to predstavo o naših življenjih, naši zgodbi, le da je zdaj Milena z Duletom, in – kar je najhuje, meni se vse skupaj zdi čisto normalno.«
Ko res globoko stopiš vase in govoriš o sebi, takrat v resnici najbolj govoriš o vseh, je rekel pisatelj Lojze Kovačič, ki je vse življenje pisal eno samo knjigo, knjigo o svojem življenju. Zato tudi sila vseh igralskih velikanov, ki preveva film, govori o neizmernem pogumu, in tudi moči, da so lastno bolečino in dramo po štiridesetih letih lahko skanalizirali na filmsko platno. Ker so skoraj v vsaki predstavi na svoji koži izkusili, da je »vsaka dobra zgodba res tudi ljubezenska zgodba«.
V čem je razlika med razgaljanjem in tistim, kar je sicer zgneteno iz resničnih izkušenj, a se s pomočjo virtuoznosti pripovedovalca spremeni v umetnost? Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film izjemnega dokumentarista Matjaža Ivanišina in cineasta Rajka Grlića, ki sta se podala v tisto vznemirljivo snov, prepletanje med fikcijo in resničnostjo, med odrom in zaodrjem, med tem, kako gledališče prehaja in oblikuje resničnost- in še bolj, kako resnični dogodki oblikujejo tvoja odrska življenja. Glavni protagonisti Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza v predstavi Dušana Jovanovića, ki temelji na resnični ljubezenski in zelo dramatični zgodbi – Milena, Boris, Radko – raziskujejo meje med fiktivnim in realnim ljubezenskim trikotnikom, ki se je zgodil pred štirimi desetletji in je radikalno zaznamoval njihova življenja. Morda ta preplet fikcije in resničnosti v filmu najbolje opiše Radko Polič, ki med zmajevanjem z glavo reče nekako tako: »Ko smo Milena, Dule in jaz delali prvo predstavo skupaj, je bila Milena moja žena, zdaj, po štiridesetih letih spet delamo skupaj, in to predstavo o naših življenjih, naši zgodbi, le da je zdaj Milena z Duletom, in – kar je najhuje, meni se vse skupaj zdi čisto normalno.«
Ko res globoko stopiš vase in govoriš o sebi, takrat v resnici najbolj govoriš o vseh, je rekel pisatelj Lojze Kovačič, ki je vse življenje pisal eno samo knjigo, knjigo o svojem življenju. Zato tudi sila vseh igralskih velikanov, ki preveva film, govori o neizmernem pogumu, in tudi moči, da so lastno bolečino in dramo po štiridesetih letih lahko skanalizirali na filmsko platno. Ker so skoraj v vsaki predstavi na svoji koži izkusili, da je »vsaka dobra zgodba res tudi ljubezenska zgodba«.
