Dobro jutro: Vsakdanji glasovi

Ni nam prav vsak dan postlano za otroško žvrgolenje ali zaljubljeno brenčanje, kakor ni vsak dan prijetna harmonija. Niti ni vsako jutro naklonjeno smehu barv in tudi ne poskočno topotajočemu koraku. Včasih že navsezgodaj zaslišimo težko praznino, čudno nemost, ki kriči iz nas, lahko nas k sebi kliče še utrujena počasnost. Kdaj drugič gre vse hitro, leva noga prehiti desno, v nov pospešeni dan ne zažgolimo, ampak kar gromko zarenčimo. Nemara že na prvega ničkrivega, ki je stopil mimo in ni od daleč zaslišal, kakšna strašna jeza grmi v nas.

Vsaka muzika ne boža in vsi intervali niso ubrani, velika kvarta je nekoč veljala za diabolično grdo – za »diabolus in musica«. Konsonanca in disonanca se ves čas izzivata. Blagodejna notranja melodija se preliva v manj prijetno, kar motečo, in potem spet v novo blagozvočje pa naprej, lahko tudi v sotočje petja in dretja. Počutje je pač pojoče polje. Resnobno, žalobno, tečnobno, turobno, mehkobno, čarobno, tudi magično in magnetno. Včasih zveni kot drama, drugič se bere kot poezija, spet tretjič je zapleten roman, sentimentalni in še vsi drugi.

V poznojesenski temini, ko se zdi, da uspeva naravi na silo dušiti ubrane zvoke, se dogaja, da vsakodnevna rutina še toliko glasneje spušča naveličane stoke, vsaj negativna rutina ima to moč. In če se za povrhu oglasi disonančna lenoba in pod večno prižgano umetno lučjo zajoka samosmiljenje, takrat je čas, da si človek zagode kaj ušpičenega: da se kar sam preseka z manj običajno, a veselo struno. Sploh ker se sonce naprej dela, da ga ni, in dnevi mrko nakladajo po starem ...

Vedno je čas za prijetne trenutke posluha. Od daleč je že slišati kraguljčke! Naj pricingljajo nagajivo radost.