Dobro jutro: Vsi najini konji

Moji red corvette je bila silno všeč zgodbica o divjih voznicah, ki brez milosti prehitevajo vse, kar se znajde pred njihovo uzdo, dokler nisva tudi midve postali žrtvi prav take neusmiljene vožnje.

Zgodba, ki je tako navdušila corvette, se začne s prijetnim, mlajšim voznikom. Za volanom zamišljen, v avtu sam, pelje ravno prav hitro novim poslom naproti. Ura zgodnja, promet tekoč. On in njegov konjiček, ki zelo dobro skoči, če je treba, v ritmu bluesa.

Kar ob levem boku zarezgeta par sto plemenskih konj in mimo se pri polni črti pa naravnost prednju dobesedno odlije najnovejši mercedes.

»Kakšen norec?!« Jezdec besni, konjiček zavira. Jutranji mir je porušen, ego poteptan. Pospešita še onadva in pred rdečo dohitita – njo za volanom.

Kaj vidita? Babico, odlično ohranjenih hormonov, ki se ji mudi na jug! Zapeljeta vzporedno. Gledajo se. Mačo spusti stekla. Vpije ženski, da nima pojma o vožnji. Blage veze ne! Da spravlja v nevarnost ljudi, ki bi radi še nekaj časa živeli ... Doživeli ... Dočakali vsaj njenih, khm, sedemdeset, ali kolikor jih je že ...

Tudi babica spusti stekla. Mačo pričakuje sredinec, pričakuje isti besni ton. Toda! Babica počasi dvigne negovano desnico, jo ponese k rdeče našminkanim ustnicam, mu po rahli sapici pošlje poljub in ga že v zeleno – do konca povozi.

Corvette je zgodbica ostala v zadnji »šprikli«.

Zato sem ji ob prvi priložnosti izpolnila željo in tudi midve sva šli prehitevat. Na ravnini sva ko streli švignili mimo prijetnega, mladega tekača.

Corvette mu je pri tem poslala nebroj poljubov in od čistega zadovoljstva rezgetala vse do prvega klanca. Tam pa hladen tuš: tik pod vrhom jo je tekač dohitel, prehitel, jo milo pogledal in rekel: »Saj bo šlo ...« Manjkalo je samo še: »... babi«.

Od takrat corvette nič več ne prehiteva. Sploh mlajših od sebe.