Dobro jutro: Z druge strani

Ždijo v svojem nevidnem, nedostopnem gnezdu, kot sova, pritajene čez dan, ko vse vidno prekrije noč, pa vzplahutajo iz skrivališča. Z breztelesno lahkostjo preletavajo nove svetove, ki jih človeška roka še ni oskrunila. Na pobočjih, od daleč podobnih ogolelim bregovom škotskih višavij, se pomenkujejo s kolonijo mavričnih kač, ljubko zvite v klobčič, kot da si jih bodo kmetice zdaj zdaj poveznile na glavo in nanje postavile košare, da jih bodo odnesle k velikonočnemu blagoslovu … Na obalah bistrih zalivov se čudijo velikim školjkam, ki spominjajo na cvetove džungelskih ovijalk, in se potapljajo z ribami, ki govorijo isti jezik … Nenadoma pa v svet dobrohotnih fantazijskih bitij vdrejo surovi glasovi ljudi, in vpijejo: Sreče ne morete dobiti s strani države ali partije, ker so majhne države pod pritiskom s strani velikih sil in voditeljev, nastavljenih s strani strojev.

Tisti del zavesti, ki je v sanjah pristojen za pogajanja z notranjim sovražnikom, začne protestirati. O čem vpijejo ti ljudje? Kakšne države? Kaj pomeni »s strani«? To sploh nima nobenega smisla. Toda vdor realnosti v sanjsko pokrajino postaja vedno bolj nasilen. Bobneči glas, kakor da bi se razlegal z vrha Snežnika, na katerem bi stal kot ulmska katedrala visok zvočnik, razglaša: Kdor bo govoril tisto, kar misli in misli s smislom, bo s strani stražarjev odstranjen. Misli, besede in otroci so dovoljeni samo s strani štaba. Če ženska zanosi s strani nedovoljenega moškega, se s strani rablja ubijejo vsi.

Sanjajoči jaz se je stresel od groze. Orwellovski nadzornik je zalajal vanj: Mora s strani noči je prepovedana! Ko je varuh sanj krčevito ugovarjal, da je »mora s strani noči« odvratna neumnost, ker se po človeško reče edino nočna mora, mu piskavi, odbijajoči glas, za katerega ni bilo mogoče ugotoviti, ali pripada ženski ali moškemu, zadirčno odgovori: Nč bat, še prej ko bo zima pregnana s strani pomladi, bo to edino prav.