Dobro jutro: Zimske troblje

Po dolgotrajnem kritičnem pomanjkanju sončnih žarkov in vitamina D, brez katerega ljudje postanemo čemerni, nagnjeni k čustveni razrvanosti, odljudnemu čudaštvu in samotarstvu, lahko še tako bledični prameni oddaljene sončne bleščave vzdražijo domišljijo. Ob najbolj jasnih in mrzlih decembrskih dnevih, ko je Cerkniško jezero na debelo prekrito z ledom, se z dvesto metrov manj kot dva tisoč metrov visokega vrha Snežnika, tistega med Javorniki in Pivškim, ne tistega v Gorskem kotarju ali pri Kočevju (kot da v časih, ko so goram dajali imena, ni bilo na izbiro drugega kot Snežnik ...), v belih Benetkah vidi gondoljerje, ki se ob Markovem trgu na svojih pozibajočih se ladjicah krepko vsekujejo v velike bele robce z beneško čipko.

Toda januar ni radodaren z lepimi razgledi. Nebo je prehlajeno. Skozi debelo meglo in prihuljene nizke oblake se ne vidi dlje od nosa. Južni veter, ki podnevi otresa lišaj s suhih vej, odpira zapornice vsem mogočim motnim, polzečim, sluzastim potočkom. Med trohnečim listjem v golih gozdovih in v pordelih nosovih.

Lahko bi mu rekli tudi – zgodnji znanilec pomladi. Nos, ki glasno trobi v robček. Obredni instrument, ki ciklonske vetrove pošilja v daljne južne dežele, z ukazom pticam selivkam, naj si brž naberejo najboljše za zadnjo gostijo in odprhutajo proti domačim gnezdom.

Nosovi, ki so se tisočletja evolucije mučili, da so postali takšni, kot so, da se lahko vihajo, ko jim kaj ni všeč, da lahko na daleč zavohajo medveda v brlogu, da lahko spomladi zanosno vpijajo omamni vonj vijolic in lastniku za sabo pošljejo namig, naj gre za nosom in poišče še druge vabeče vonjave, so v januarski vlagi popolnoma zanič. Neznosno nekoristni. Če bi jim zavezal oči, ne bi ločili dehteče kave od gnilih jajc.

Za nekaj pa je prehlajen nos, okrogel kot krompir in rdeč kot korenček na sneženem možu, med pitjem čaja vseeno dober: odličen pripomoček za škiljenje.