Dobro jutro: Zvezde

Smo narod, ki je cepljen proti kultu osebnosti, se mi zdi. Takoj ko nekoga postavimo na pediestal, se potrudimo, da ga zrušimo.

Vedno me je zanimala ta skrivnostna stvar, ki iz umetnika, recimo odličnega glasbenika, slikarja, igralca, režiserja ali športnika naredi osebnost, ki v ljudeh navdihuje najbolj vzvišene cilje. Kaj loči zvezdo od »zgolj« talentiranega igralca, pevca, pisatelja? Zakaj talent in želja po slavi nista dovolj, da te ljudje sprejmejo kot zvezdo?

Potreba po kultu osebnosti je stara tako kot civilizacija. Eden prvih, ki je razumel to potrebo, je bil Aleksander Veliki, z njim je potovala skupina pesnikov, zgodovinarjev in učenjakov, ki so opevali njegova dejanja. Tudi on je imel svoje idole. Njegov učitelj je bil Aristotel, njegova kultna knjiga Iliada, njegov idol Ahil.

Očitno je v človekovi naravi, da potrebuje junake, vzornike, osebnosti, s katerimi se identificira, ali nanje prilepi svoje lastne frustracije, želje, hrepenenja. Zvezde so katalizatorji množičnih želja in pokazatelji temperature v družbi, njenega stanja duha.

Že režiser Milčo Mančevski je pred desetletjem govoril o tem, da je Hollywood prepoznal potrebo množic in model grškega panteona presadil na lastni zvezdniški sistem. Namesto Afrodite so nam v šestdesetih ponudili Brigitte Bardot, nazadnje Scarlett Johansson, Atena je morda Susan Sarandon, Brad Pitt (je bil) Apolon … (Frederic Beigbeder je radikalnejši, trdi, da so grške bogove nadomestile blagovne znamke, korporacije, ki perfidno vladajo svetu.)

Kaj torej lahko rečemo o slovenskih zvezdah? Vem, vem. A tudi naše zvezde so lakmusov papir stanja duha, skoznje lahko začutimo njegov utrip, značaj. Nekatere med njimi so si izbrali ljudje, ki nimajo enakega okusa kot »mi«, a to so ljudje, ki prav tako živijo v Sloveniji. Morda o njih vemo premalo. Zato je z zvezdami najbrž tako kot v politiki. Imamo takšne zvezde, kakršne si zaslužimo. Imeli bomo takšne, kakršne jih bomo pomagali soustvariti.